Kolumna: Marko Radmilovič - Enkrat dražje

Zadnjič me je poklicala hčerka. Iz avta, med vožnjo, na srečo prostoročno. Kot vzoren oče še vedno tu in tam sponzoriram njene obiske bencinskih črpalk. Z zelo resnim in napetim glasom, prikrivajoč skrajno ogorčenje, me je prosila, če se odpeljem do črpalke, kjer je unovčila mojo donacijo.

8. 7. 2022

»Točno ob 17.10 sem bila tam!« Nato je sledil osebni opis črpalkarja. Naj grem torej do njega in naj mi pokaže neizpodbiten dokaz, da je gorivo resnično steklo iz črpalke v njen rezervoar.

Potem sva analizirala situacijo. Jaz, poznavajoč globalne trende gibanja cen goriva, in hčerka, ki jo zanima zgolj priti do Ljubljane. Čim ceneje, kajti obdobje med fakulteto in redno zaposlitvijo je finančno najbolj stresno. Potrebe so odrasle, prihodki so študentski.

»Za trideset evrov vedno napolnim tri četrt rezervoarja, tokrat pa se mi števec sploh ni premaknil! Zagotovo je števec za evre tekel, števec za gorivo pa ne. Morala bi biti bolj pozorna …« si je očitala, da je spregledala Petrolovo veliko »prevaro«.

Potem sem ji razložil, kako in kaj. Da je vojna v Ukrajini, da so cene goriva šle v nebo, da prosti trg ni tisto, kar oglašujejo teoretiki kapitalizma in ekonomski učbeniki. In da pač podpira branike demokracije, in da naj vozi pod 110, ko avto porabi najmanj goriva. Naj odpre okna in izključi klimo. Naj da oglas na »prevoze«! Take stvari.

Ko sem jo potolažil, sem se prisilil v pričujoče razmišljanje.

»Prisilil«, ker sem vse to že enkrat videl. Zame ni vse to nič novega. Zame in za generacije, ki smo osemdeseta doživeli vsaj delno odrasli.

Še pomnite, tovariši …? Komaj smo prilezli do svojih avtomobilov. Sam do razmajanega spačka. Veselje, vznesenost in občutek brezmejne svobode. Nato pride železna Milka (Planinc) in pravi, da lahko en dan vozijo tisti s parnimi, naslednji dan pa oni z neparnimi številkami na registrskih tablicah. Življenje se nam je spremenilo v količnik; tako smo računali deljivost z dva, medtem ko si je socialistična aristokracija kupila še drugi avto. To je nekaj časa trajalo, minilo in prišel je železni Ante (Markovič). Ki nas je za kakšen mesec stabiliziral, da smo se počutili kot prava država, dokler nismo padli v hudournik hiperinflacije. Gorivo se je sicer dobilo, a cena je bila povsem iracionalna, saj ni veljala niti nekaj ur zdržema.

Ekonomisti imajo sicer svoja akademska merila, a standard prebivalstva se med prebivalstvom samim meri v rezervoarjih goriva. Teorije, ki ekonomsko vrednotijo maslo in topove, so za zgodovinske čitanke, vozniki (in, realno gledano, vse gospodarstvo) kot zlati standard pojmujemo gorivo.

Tako se je naše življenje v minulih tednih za enkrat podražilo, vrednost vsega, kar posedujemo, pa je začela v primerjavi z gorivom počasi drseti proti ničli. Govorim sicer o »ekonomiji inflacije za telebane«, ampak še kako drži. To, za kar je moja hčerka obtožila dozdevno prevarantskega črpalkarja, v resnici počnejo elite svetovnega gospodarstva in politike. Njena nevednost in moj analitičen um pa postaneta povsem brez praktične vrednosti v trenutku, ko potisneva cev v rezervoar.

Če kaj, sem se v osemdesetih naučil, da je človekova strast ali potreba, celo nuja po vožnji avtomobila močnejša od geopolitične ali globalne ekonomske situacije.

»Podražili bomo gorivo za enkrat,« pravijo bogovi. In računajo, da se bomo enkrat manj vozili.

»Kar dajte,« pravimo mi in pritisnemo na plin.

Večkrat bajamo o tem, kako sta vožnja in osebna mobilnost garanciji za svobodo. Da v tem svetu zasužnjenih misli in zasužnjenih dejanj prav vožnja avtomobila pomeni še zadnjo oazo materializacije človekove svobodne volje. Ko se z barbarskim draženjem goriva naše mobilne navade skoraj ne spremenijo, človeštvo daje vedeti energetskim bogovom prav to …

»Našo svobodo lahko sicer podražite, ne morete pa je ukiniti!«

Zdaj pa se odpeljimo že enkrat v to poletje.