Škoda, da bi se slepili ali sprenevedali, da bo EU takšna za vekomaj. Zagotovo in brez dvoma bo nekoč v bližnji prihodnosti članica postala tudi Hrvaška, če bo le hotela.
Hotela jo bo Evropa oziroma kaže, da jo že hoče. Tudi Slovenci jo v veliki meri hočemo, in to iz povsem preprostega razloga: da ne bo treba zapravljati ur na meji in da bomo tudi tam lahko plačevali z evri.
Hrvaška je vedno znala na Jadran zvabiti turiste; vedno so to bili Slovenci, poleg njih v veliki meri tudi drugi narodi nekoč Jugoslavije, danes pa držav, ki so bile nekoč del Jugoslavije, pa seveda tudi tujce. Nekoč Čehe, danes so Jadran preplavili Poljaki. Ja, Poljaki. Zakaj ni Švicarjev, Nemcev, Skandinavcev (naj ne zavede, da je nekaj avtomobilov s tamkajšnjimi registrskimi tablicami tudi pri njih, saj gre za marginalne številke, tudi če bi bili vsi res staroselci teh držav), je vselej težko oceniti na oko, si pa lahko predstavljamo.
Toda Hrvaška se bojuje s precej večjimi problemi, kot je Piranski zaliv. Veliko veliko večjimi. O njem je v njihovem časopisju bore malo spisanega. A preskočimo vse zaostale dolgove do držav bivše Jugoslavije (ker so leta 1990 preprosto nacionalizirali vse imetje, katerega lastniki niso bili iz ozemlja Hrvaške, danes pa morajo to hudo nerodno reč popravljati z ukanami in s triki), nerešena mejna vprašanja okoli in okoli in njihov strah pred bližajočim padcem kune (ki ga zahteva slab gospodarski položaj, opazno pa bo prizadel več kot pol prebivalstva) in poglejmo samo na cesto.
Včasih ni slabo malo počakati z oceno. Lani so v Dubrovniku odprli krasno garažno hišo (z zasoljeno ceno, ampak Dubrovnik je le Dubrovnik) ter jo s klimatiziranim minibusom povezali s starim središčem mesta. Letos garaža še stoji, le avtobuska ni več. Garažna hiša je na hribčku kakih 50 metrov nad morjem; pri 30 stopinjah Celzija ne tja ne nazaj ni prijetno. V njej je tudi plačilni avtomat, ki je edini možni način priti do avtomobila pozno zvečer ali ponoči, a ta sprejema samo kune. Pred njim je kača turistov, ki nemo strmijo v mašino in čakajo na čudež, ki se ne zgodi. Evrov ne sprejemajo na bencinskih črpalkah (k sreči jemljejo plačilne kartice), jih pa zlahka unovčite v večini lokalov, kjer pa pogosto ne jemljejo kartic.
Če imate to srečo, da v večernih urah sedite v kakšnem lokalčku, ki meji na dekadenco, boste morda oprostili tudi to, da je najbližji WC v nekem drugem lokalu precej daleč stran.
Mogoče res ne bi bilo slabo, da pridejo v Evropo.
Vinko Kernc