V tej vlogi si ne želim biti tisti, ki vsepovprek le pljuva; pljuvati, se mi zdi, je najlažje. O naših policistih, recimo na križiščih, imam načelno dobro mnenje, boljše, kot je marsikomu všeč, a tako pač mislim.
In zdaj je tu Evropa. Ne le z mejami, s carinsko ureditvijo, s pravno ureditvijo (do neke mere) in s podobnimi gospodarskopolitičnimi zadevami, ampak tudi s čisto praktičnimi. Hočeš nočeš.
Te dni se je začelo tudi na cestah. Prišla je evropska delegacija in si zahotela (ali pa smo mi tako prijazno uslužni? ) prosto pot, da se – bog ne daj – ne bi za prav toliko minut kot vsi tukajšnji davkoplačevalci ustavila za kakim avtomobilom ali pred kakim semaforjem. S tega zornega kota ni pravzaprav nič drugačna od drugih dosedanjih delegacij (ali pa, ponavljam, smo le mi tako uslužni).
Svet se verjetno nikomur ni in ne bo podrl, če bo deset, 20 minut počakal, da gre kolona mimo. O. K. Ampak kdo mi zna razložiti, kateri svet bi se podrl, če bi se z letališča do parlamenta ali do katerekoli druge točke v prestolnici delegacija pripeljala skupaj s preostalim prometom? Ah, mi povprečni smrtniki se najbrž sploh ne zavedamo, kako grd, slab, zaostal bi bil svet, če bi bilo tako.
Pa pustimo to temo odprto za primer, če se bo v tega pol leta stanje na cestah zaradi podobnih početij opazno poslabšalo ali če bo – bog ne daj – zato prišlo celo do kake prometne nesreče.
Takole je bilo neki dan: dva policista ‘skočita’ v križišče in ga zapreta; spuščata le tiste avtomobile, ki morajo narediti prosto pot koloni vozil s spremstvom. Koliko živcev in koliko goriva je šlo v nič oziroma koliko nezgorelih ogljikovodikov, ogljikovega monoksida, toplogrednega ogljikovega dioksida, dušikovih oksidov in saj je šlo v zrak, ki ga je med drugim dihal tudi malček v vozičku zraven mene, čakajoč na odprt prehod, ni lahko oceniti. Tudi števila takole čakajočih voznikov ni lahko oceniti, ampak če rečem, da je bilo ‘znotraj’ enega takega obiska kakih tisoč ‘prizadetih’, se verjetno nisem veliko zmotil. Sicer pa bistvo (zdajle) ni v tem.
Bistvo je, končno, v omenjenih policistih. Da imajo pooblastila urejati križišče, ni dvoma. Je pa nerodno, če to (po dva) počneta pri delujočih semaforjih (navsezadnje imata možnost izklopiti semafor oziroma preklopiti na utripanje rumene luči) in če sta pri tem milo rečeno nerodna. Če eden od njiju, po vlogi sodeč ‘glavni’, stopi na sredino, nekaj (najprej povsem razumljivo in verjetno tudi po pravilih) maha, potem pa eni od cest pokaže bok in za nekaj časa preneha usmerjati promet z gibi, si to seveda pri hkratni zeleni luči na semaforju lahko razlagamo, kot da je pot v to smer odprta. Če bi bil jaz prvi v vrsti čakajočih, bi, in mislim da povsem v skladu s pravili, odpeljal. Le pregovorni slovenski avtomobilski boječnosti se imamo zahvaliti, da smo obstali na mestu. Pa če ne bi?
Mogoče nam bo tole predsedovanje EU, če se bo našim politikom uspelo med seboj uskladiti (kar sploh ni tako zelo verjetno), tudi za kaj koristilo. Samo na cestah pa zagotovo ne bo prijetno. Tudi zaradi nerodnih policistov.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja