Naneslo je, da je bilo treba novega Fireblada zapeljati v Koper. Nič lažjega – kaj je lepšega, kot na prijetno topel dan zajahati enega izmed najbolj vročih motociklov in obiskati Obalo.
No, rad bi povedal, da na poti nisem niti enkrat obrnil ročice za plin do konca in vztrajal do rdečega območja. Pa ne zato, ker bi se bal hitrosti ali novega zakona. V prvi prestavi te tako ali tako z lahkoto vrže na hrbet, v drugi pa motor ‘potegne’ prek 200 km/h. Na cesti pa avtomobili, starci, kolesarji, ob cesti ograje, drevesa, grmi, v grmih pa zajci, srne, mački …
Tisoč razlogov, da gre lahko kaj narobe. In je tudi šlo narobe, prav isti dan. Na srečno ne meni, ampak dvema fantoma iz Kranja, od katerih enega na videz celo poznam. Sem poznal. Cesta od krožišča proti Britofu je ravna, a polna dovoznih poti iz polja. Atek v avtomobilu ju je spregledal in zgodilo se je. Tresk, bum. Konec. Ugasnila so tri življenja.
Torej, sem na vožnji s superšportnikom na morje užival? Sem, zelo. Še bolj pa se mi je smejalo dan prej, ko smo Hondo in še tri druge superšportnike preganjali na Grobniku. Kako ti motorji letijo! In kakšen užitek je odpreti plin, divjati z več kot 250 km/h, divje zavirati, položiti koleno na asfalt … Dajte, uporabljajte dirkalnike tam, kjer je to primerno. Vsakomur gre lahko kdaj kaj narobe. Dirkališče (večinoma) odpušča napake, cesta (po navadi) ne.
Matevž Hribar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
