Letošnje poletje je bilo prometno grozno … vsi tako pravijo. Najprej se je vse zabasalo proti jugu, po enem tednu se je vse zabasalo proti severu. Ko so se prometni tokovi sinhronizirali, je bilo zabasano vse proti jugu in vse proti severu. Ves čas.
Prometni strokovnjaki v tem času pogosto nastopajo v poročilih in, prevedeno, povedo naslednje: »Preveč ljudi se hoče istočasno premakniti enako daleč!« In to je to.
S tem bi lahko današnje pisanje zaključil, če v fizionomiji prometnega zastoja ne bi bilo nakopičenih toliko čustev. Emocij, stanj, zlomov, evforije, besnenja in kar je podobnih dušecelniških izrazov, ki jim tako znanost kot periodika posvečata absolutno premalo pozornosti … Kajti nekaj je treba vedeti; štirje osnovni značajski vzorci: sangvinik, flegmatik, kolerik, melanholik – so v prometnem zastoju zelo pogojni. V prometnem zastoju na začetku obstajata zgolj kolerik in tu in tam kakšen sangvinik. Po petih urah v koloni pa se oba značajska tipa spremenita. Večina v melanholike, preostali pa v flegmatike.
Toliko o tem.
Sam spadam med one, ki trdijo, da pet ur čakanja v koloni med vožnjo na morje in pet ur ob povratku uniči tisto vmes. Brez pardona.
Zato pred dopustom vklopim vse filtre, ki jih imam – glede na »prostoživeči« poklic – na voljo. Se pravi, da potujem sredi tedna in sredi noči. Ampak ni tako preprosto! Časovno okno je zelo ozko. Začetki tedna (ponedeljek, torek) s seboj nosijo padalce, ki so zgrešili vikend, druga polovica (četrtek in petek) nosi s seboj obete histerije prihajajočega vikenda. O katerem pa tako ali tako ne bomo razpravljali. Sreda torej. Potem je tukaj še noč. Do polnoči je še večer, v katerem se na mejah in pred cestninskimi postajami gnetejo tisti, ki so odšli na pot zjutraj (severnjaki) ali dopoldan (Srednjeevropejci). Ali pa popoldan (vsi Slovenci). Od tretje ure ponoči pa je treba računati s prvimi jutranjimi vozniki. Na pot je tako, empirično dokazano, najbolj modro v sredo ob enih zjutraj. To prakticiram zadnjih nekaj let, in ker sem po destinaciji še zmeraj »Hrvat«, moram reči, da do dalmatinskih obal taktika deluje. Ko tole pišem, sem zadnjih nekaj let, odkar se zanašam na svojo edinstveno taktiko, vozil brez večjega zastoja. Vsaj proti obali. Imam pa jih nekaj ob vrnitvi. Predvsem pred mejo, kajti zastoju pred cestninskimi postajami sem se že davno tega izognil z elektronskim plačevanjem cestnine.
Ampak kljub vsej modrosti, ki jo prinašajo izkušnje, me vsaj enkrat na poletje zastoj ujame. Me posrka, stisne, zgnete in me čez nekaj ur izpljune – drugačnega človeka. Sam grem medtem skozi vse »zastojne« faze: od besa do nemoči, od upanja do brezupa, od racionalne razlage do iracionalnih misli. A z vsem tem spadam v debelo povprečje. Skrajneži v zastoju tulijo, vijejo roke k nebu, vozijo po odstavnem pasu, preklinjajo in obračunavajo s komer koli vsaj približno odgovornim. A najbolj občudujem in v današnjem pisanju snemam klobuk onim, ki jih televizijska poročila vedno znova ujamejo, ko snemajo kilometrske reke stoječe pločevine. To so »zastojarji« na drugem koncu spektra, ki jim stanje v koloni ne pride do živega …
Zabavajo se in zaprepaščenim reporterjem razlagajo, kako se zanje dopust začne, ko zapustijo delovno mesto, in da so, čeprav v koloni, praktično že na dopustu. Otroci na zadnjem sedežu se igrajo, starša klepetata in srečni so – medtem pa Rdeči križ po avtomobilih deli vodo, da prepreči omedlevice. To so moji vzorniki in nočem niti vedeti, kako peklensko je zunaj v kapitalizmu, da je čemenje na asfaltu pod žgočim soncem prijetnejše od delovnega procesa.
Sam moram na sebi še zelo veliko postoriti, da bom dosegel takšno stopnjo sprijaznjenosti s svetom, s samim seboj, predvsem pa s prometnim zastojem. Ker nekaj vem zagotovo … Zastoji ne bodo šli nikamor in za njih obstoja ne grem nikamor niti sam.