Zlagal bi se, če bi trdil, da formula 1 zame ni 'kislo grozdje' in mladostniški sen, ki sem ga že davno nehal sanjati.
Frustrirajoče dejstvo, da mi je kraljica avtomobilskega športa bila in bo za vedno nedosegljiva, sem vedno uporabljal kot intimen izgovor za neusmiljeno udrihanje po Ecclestonovem cirkusu, ki resnici na ljubo, v zadnjih letih, morda celo desetletju, vedno manj deluje po športnih in vedno bolj po poslovno-promocijskih načelih.
Da pa je formula 1 še vedno največji športni spektakel na svetu, je dokazala zadnja letošnja dirka v Braziliji. Filmski razplet, ki je dvignil na noge večstomilijonsko publiko po vsem svetu, je bil v posmeh Bernijevi kuhinji, Maxovi avtoritativni in okosteneli FII, nešportnim rdečim Italijanom in še marsikomu, ki pridno podstavlja svoj lonček pod vodnjak 'špricajočega' denarja, ki ne bo usahnil tudi ob obetajoči se svetovni recesiji.
Formula 1 bo preživela tudi vse napovedane tehnične spremembe (ki jih za zdaj še ne morem oceniti), šla bo po svoji spektakularni poti in ne bodo je mogli ubiti, dokler bo za volanom sedel dirkač! Pa naj bo še tako podoben stroju.
Res pa je, da za volane najhitrejših bolidov na svetu sedajo 'čudežni otroci', ki so jih od mladih nog vzgajali le za dirkanje. Še zlasti ob novem svetovnem prvaku me spreletava občutek, da gre za nezrelega in nerazgledanega mladostnika, ki ni osebnost – je le dirkač, ki se ne more in morda tudi ne želi osvoboditi vpliva družine (očeta) in drugih 'dobrotnikov'.
Kljub temu sem Hamiltona (kot dirkača) zelo spoštoval. Izjemna dirkaška zrelost, ko jo je le okrepil po lanski izgubi naslova svetovnega prvaka, natančnost, brezkompromisnost, sposobnost ekipnega dela – vse to so atributi velikega šampiona. Ker skoraj enako velja za Masso, ki ima povrh vsega na hrbtu še Ferrarija in neugodne italijanske medije, sem do pred dvema zadnjima krogoma sklepne dirke v Interlagosu popolnoma neobremenjeno spremljal dogajanja na stezi in mi je bilo popolnoma vseeno, kdo se bo okitil s prestižnim naslovom – oba pretendenta sta si ga pošteno zaslužila!
V trenutku ko se je zrela taktična vožnja Hamiltona sprevrgla v predajo naslova brez boja in je pokleknil na kolena pred še enim 'čudežnim dečkom', Vetlom, je splavalo po vodi tudi moje spoštovanje do njega kot brezkompromisnega dirkalnega stroja in le 'schumacherska' slepa sreča ga je pripeljala do naslova. V tem trenutku pa mu zares nisem privoščil skupne zmage.
A vendarle! Hamilton je zasluženo na najvišji stopnički in nedvomno se ni prvič povzpel nanjo. Nam preostane le, da se sprijaznimo se z vse mlajšimi dirkalnimi 'stroji' in upamo, da bodo z leti postali še kaj več kot zgolj dirkači.
Kljub vsem mojim pomislekom glede sodobne formule 1 (in že omenjenega 'kislega grozdja') pa bi se odpovedal marsičemu za priložnost, da bi lahko odpeljal kakšen krog za volanom najbolj sofisticiranega dirkalnika na svetu. Morda se mi boste smejali, a prav hrepenim po nastavitvah, ki bi mi enkrat (za spremembo! ) dovolile odpeljati nekaj ovinkov natanko tako, kot sem si zamislil. Sliši se preprosto, a je prekleto težko!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)