Že večkrat se mi je zapisalo, da smo dirkači sebičneži. Ko je enkrat čelada na glavi in ko se zunanji svet začne počasneje premikati kot mi v dirkalnikih, pozabimo na vse in vsakogar. Do cilja so zahtevni ovinki, v kokpitu je strašansko vroče (tako ali drugače), karirasta zastavica pa prinaša veselje ali razočaranje. In to je to!
Le redko se spomnimo tistih, ki ostanejo na startu, ki so nas poslali na stezo in z enakim zanosom čakajo, kaj bo pokazala ura na cilju. Še bolj pogosto pozabljamo na tiste, ki nam sploh omogočajo dirkanje: sodnike v ovinkih, Ferda Poberžnika, direktorja večine dirk v Sloveniji, in druge, ki nam podarjajo svoj prosti čas, entuziazem in ljubezen do avtošporta – vse za to, da bi lahko čim hitreje in čim varneje nanizali teh nekaj deset ovinkov do cilja.
Morda se nam, bolj od vseh naštetih, zdi samoumeven (in s tem mu delamo veliko krivico! ) Vlado Krivec, skoraj dvometrski 'žametni glas' Primorske, ki je že vrsto let zvočna kulisa vseh slovenskih dirk. In ja, on je krivec, da so slovenske dirke postale veliko bolj zanimive, veliko bolj privlačne za številno publiko ob stezi, pa tudi za nas dirkače.
Vlada poznam najmanj 18 let in lahko vam zagotovim, da je eden izmed največjih avtomobilističnih zanesenjakov. Večkrat se je tudi sam usedel za volan dirkalnika, v zgodovini slovenskega avtošporta pa bo za vedno ostala zapisana njegova bravura z rumenim Yugom na GHD Grgar, ko ga je neustrašno pognal v prvi ovinek – in končal na strehi!
A Vlado mnogo bolje kot volan suče jezik! Je živa (glasno kričeča) enciklopedija avtošporta. Predstavljajte si, da je, denimo v Ilirski Bistrici, vedel vse o več kot 130 nastopajočih dirkačev, njihovih dirkalnikih, družinskih zvezah, prijateljih, sorodnikih, športnih in osebnostnih ambicijah, zdravstvenih in drugih težavah … No, malo me je zaneslo, celo Vlado ne ve toliko. Resnično pa je prvi komentator dirk, ki se je zares profesionalno lotil svojega (slabo plačanega) dela.
Gledalcem ne bere le doseženih časov na stezi, temveč jih pouči o vseh dirkalnih prvinah: tekmovalnih razredih, pravilih, pomembnih za nemoteno spremljanje dirke, in vseh drugih tekočih dogodkih.
Kot dirkača me še zlasti navdušuje njegov spoštljivi odnos do vseh voznikov, od začetnikov v najnižjih razredih do nas, ki se bojujemo za skupno zmago. Priznam, da sem o nekaterih mladih upih slovenskega avtošporta prvič slišal prav od Vlada. Verjemite mi, da je prav on eden naših najpomembnejših piarovcev.
Vzdušje, ki ga zna ustvariti s svojimi navdušenimi, na trenutke tudi hudomušnimi in lucidnimi komentarji, je enkratno in vsekakor posebnost slovenskih dirk. Vsi, ki ste ga kadarkoli in kjerkoli poslušali, veste, o čem govorim.
A tudi Krivec, za to sam ni nič kriv, se srečuje z enakimi težavami, kot mi vsi, ki smo vpleteni v ta šport. Organizatorji dirk se pogosto ne zavedajo, kako pomemben je zanje (in za nas), in trdno verjamem, da sta le entuziazem in ljubezen tisti gonilni sili, ki ga vlečeta k najbolj priljubljenemu športu v Sloveniji.
Vlado, izračunal sem, da je pred nama še 25 let dirkaškega življenja. Vem, da bova zdržala! Potem pa se bova sončila pri tebi na Obali – in nama bo strašansko dolgčas.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)