Naslov te kolumne bi bil lahko tudi nekoliko daljši. Denimo: »Razočaranje ali kako zaradi globalne naravne nesreče izgubiš tri do štiri sekunde«.
Sicer pa, kaj so moje štiri sekunde v primerjavi z milijoni evrov letalskih družb (in izgubljenimi urami potnikov), ki so odšle v dim – ali naj rečem v vulkanski pepel? Ampak se ne bom sprenevedal. Zame so te štiri sekunde vredne veliko več kot vsi njihovi milijoni. Pa so šle kljub temu v pepel!
No, čisto zares: ali je islandski vulkan kriv za mojo polomijo, ne vem (verjetno ni, ampak se tako dobro sliši! ) in niti ni pomembno. Da bi sploh vedeli, o čem govorim, moram začeti pripovedovati po vrsti.
Torej, če ste redni bralec moje kolumne, to še predobro veste: vso lansko sezono so me pestile neumne, navidezno majhne napake, ki so se vlekle iz dirke v dirko. Po domače povedano, drobne pizdarije, ki so nam vsem v moštvu dodobra načele živce. Zato je bil prvi in poglavitni cilj zimskih priprav odpraviti le-te in se podati na stezo neobremenjeno in brez vseh (tudi če so upravičeni) izgovorov. Šteje le zmaga!
Prva dirka za prvenstvo srednje Evrope v Rabcu je pokazala, da nam je uspelo. Zmagal sem brez težav, navdušen nad lego dirkalnika, sploh pa nad zavorami (moja lanska nočna mora). Potem smo se, le teden dni po uspešnem začetku sezone polni optimizma odpravili na avstrijsko Štajersko, v Rechberg, ki že 36. odpira evropsko gorsko prvenstvo.
Več kot 40 tisoč gledalcev, več kot 180 dirkalnikov (od tega več kot 40 formul in prototipov! ! ) ter izjemno lepa in hitra steza, ki je pisana na kožo prav najhitrejšim dirkalnikom – največja hitrost več kot 230 km/h, povprečje skoraj 150 km/h! Pravi spektakel, pravi izziv, pravi užitek, ki sem se ga veselil vso zimo.
Lani sem se zaradi vseh težav nihal med četrtim in šestim mestom (seveda je na koncu obveljalo šesto! ) in popolnoma razumljivo je, da sem letos meril precej višje. A že v petek so se moje sanje razblinile – nove gume so obtičale nekje na poti iz Velike Britanije in ostal sem brez njih.
Tu v zgodbo vstopi vulkanski pepel, ki je morda krivec ali vsaj izgovor. Kakorkoli že, na treninge in dirko sem se odpravil z gumami, ki imajo bogato zgodovino – preživele so pet lanskih dirk. Z drugimi besedami: so zanič! Kalvarija se je stopnjevala: s šestega mesta na prvem treningu sem drsel na sedmo, deveto, 12. in končno z bravurozno zadnjo vožnjo le splezal na 'odlično' 11. mesto.
No, bil sem zmagovalec med tistimi, ki so delili mojo usodo in so dirkali na starih gumah. Madžar Szasz je pri 200 km/h parkiral svojo formulo na ograjo (še sreča, da jo je le zmerno razbil), Avstrijec Waldy pa je končal na 12. mestu.
Vendar se nisem pustil motiti. Dirkanje v Rechbergu je tak užitek, da me ja ne bodo motile stare gume. Z največjim veseljem sem se odpravil na zadnjo nedeljsko vožnjo (dirka je sestavljena iz dveh voženj, časi se seštevajo) in za stopničkami zaostal le pičli dve sekundi. Formula je delovala brezhibno, jaz sem se počutil odlično … kaj bi lepšega?
Mimogrede, nove gume pri formuli na petkilometrski stezi prinesejo približno tri sekunde, sekunda rezerve je v glavi, kajti ko zapelješ z več kot 200 km/h v ovinek, moraš popolnoma zaupati dirkalniku pod seboj. In tudi gumam, seveda.
Ampak vseeno. Razočaran, jezen (pa niti nimam na koga biti) in obenem zadovoljen sem se prejšnjo nedeljo vračal iz Avstrije. Zmorem, zmoremo, dirkalnik zmore … In prav kmalu bom to dokazal tudi z rezultatom. Verjemite mi!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)