Kolumna: Marko Radmilović - Gremo na izlet!

Kot vsak umen avtomobilist med prazniki izkoristim dva dneva svobode. Brez omejitev in brez slabe vesti in brez potrdil se odpravim na daljšo vožnjo. In v Sloveniji je skoraj ni daljše, kot je tista z globokega vzhoda proti zahodu. In malo proti jugu. Na morje, seveda.

15. 1. 2021

Da bo pot smiselna in da bo služila še kak­šnemu višjemu cilju kot zgolj užitku vožnje same, vprežem bodočnost. Na dvorišču čaka električni avto. Nič posebnega, eden tistih, ki jih te dni na veliko oglašujejo. Maribor–Koper na elektriko.

Najprej in na začetku – električno potovanje zahteva priprave. Pozabite na zastarelo filozofijo, po kateri zgolj sedeš v avto in pelješ. Nova normalnost zahteva pregled vseh mož­nosti polnjenja. In ne le to; pozanimati se morate, katera od polnilnic je hitra, katera počasna, kateri tok rad malica vaš avto, ali lahko plačate s kartico in s katero ali pa je mogoče energija celo zastonj.

Potem ste pripravljeni.

Zaženem se z optimizmom, avtocestno omejitvijo in 22 stopinjami v meglen prelom leta. Načrt je do Barja na južni ljubljanski obvoznici, kjer bo godila kava za s seboj. In med naročanjem bo avto dobil nekaj nove energije. Takšen je načrt. A kilometri, ki jih odšteva računalnik v avtomobilu, in tisti, ki jih odštevajo obcestne table, se razlikujejo. Nekako tako, kot so se njega dni razlikovali števci med litri goriva in evri.

Zato najprej žrtvujem gretje. Ampak postopoma. Z 22 na 20, potem na 18, potem na 15, potem je na srečo na zadnji klopi bunda. Potem gre hitrost. Brez slabe vesti, ker je na A1 še dovoljeno prehitevanje tovornjakov, kar vzhodnoevropski jezdeci jeklenih riti s pridom izkoriščajo. Trojane so pijavka in po treznem premisleku se ustavim na Krtini. »Tako ali tako je avtocesta tu lepša kot na Barju,« se tolažim. Kava pa je enako zanič.

Avtomobilček s strastjo novorojenčka cuza elektriko in zdi se, da sem do Kopra oskrbljen. A takrat še nisem vedel, da je vzpon iz Ljubljanske kotline na planote Notranjske hudičev, in tako me za vsak primer gosti Ravbarkomanda. Resnici na ljubo se spust proti morju, ki je za električnega avtomobilista ne le izletniški raj, temveč tudi najnižja mogoča točka potovanja, potem izkaže za izredno nepotratnega, in Koper me pričaka s sramežljivim zimskim soncem.

In zdaj največja skrivnost električne mobilnosti. V Kopru je hitra polnilnica nekoliko na obrobju mesta …. »Dva kilometra od centra,« mi sporoči še med pripravo računalniško merjenje razdalj. Dva kilometra tja in dva kilometra nazaj se mi zdita odločno preveč. Hudiča, saj sem avtomobilist, ne pa pohodnik. In se domislim elegantne rešitve, ki nam jo ponuja mobilnost prihodnosti.

Nekje v lopi najdem starega Rogovega Ponyja ... Zložim ga, podrem sedeže v avtomobilu in naše največje pristanišče me občuduje, ko hladnega dopoldneva sestavljam enosledno vozilo, ki me bo popeljalo po znamenitostih slavnega mesta. Ko se vrnem, je avto do vrha nabutan z elektriko in življenje se zdi lepo.

Med vrnitvijo ne pričakujem zapletov, in ker zdaj kot že izkušen električar bundo oblečem takoj, kabino pa ogrevajo blagodati Primorja, se mi v Ljubljani še ne mudi na črpalko. Mirno gre do Lukovice. A tam je eno polnilno mesto žal že zasedeno. Možak čemi v avtu in na srečo ne uporablja mojega priključka, a ko vozilce priklopim, mi naprava sporoči, da ne misli polniti z veliko hitrostjo. Sklepam, da zato, ker moj sosed sesa boga iz uboge polnilnice, in potrkam mu na šipo, češ, »koliko še imate?« Računal sem na bratstvo po elektriki, ki naj bi nas družilo, dokler smo še manjšina, a gospod so odrezavi in se z menoj ne mislijo pogovarjati. »Vsakemu elektrika po njegovih zmožnostih in stanu!«

Razjezim se in odpravim do celjske Lopate. Pa spet podcenim Trojane in v predorih se začnejo prižigati lučke. Zapeljem na regionalko, vklopim vse varčne režime delovanja, zaviram, da proizvajam elektriko, in se še z energijo za bore tri kilometre ustavim pred polnilnico. Mraz je, gretje izklopljeno, meni pa teče pot po zatilju.

Spustim naslonjalo in počivam, medtem ko postaja reanimira moje vozilo.

Mogoče nisem dovolj strokovnjaka, da bi podal oceno o električni mobilnosti, ki jo prinaša bodočnost, nekaj pa lahko rečem z vso avtoriteto: »Dolgočasno ne bo!«