Hitrostne omejitve

Vsi ljudje, tudi telesno in duhovno najbolj razviti, izhajamo iz narave. Narava pravi, da zmore človek teči največ kakih 20 kilometrov na uro, pa naj se mi prosim nihče ne obesi na pravkar navedeno številko, ker tole ni natančna biološko-motorična raziskava.

1. 1. 2007

Človek je bil deset in več tisoč let zadovoljen s svojo hitrostjo. Potem je izumil prevozna sredstva. Tudi avtomobil. Ampak fizično se ni spremenil; njegovi čuti so naravnani na njegovo biologijo in motoriko, kar pomeni, da nad 20 ali pa recimo 30 kilometri na uro ne more več zbrano in trezno ocenjevati in se odzivati na nastalo stanje. Zato je moj predlog, da hitrost omejimo. Pa da bodo tudi največji ekstremneži zadovoljni, naj bo največja dovoljena hitrost na avtomobilski cesti svetlobnih 60 kilometrov na uro, drugod 40 in v mestih, zaradi pešcev vseh starosti, 20.

Seveda moj v tem trenutku ekstremno bistri um vidi tudi preprosto tehnično rešitev, sestavljeno iz posebnih prometnih znakov in posebne motorne elektronike. Prometni znaki (za omejitev hitrosti ali za začetek oziroma konec naselja) naj vsebujejo oddajnik, ki stalno pošilja signal z vrednostjo največje dovoljene hitrosti. Avtomobilska elektronika naj vsebuje sprejemnik na isti frekvenci, ki signal s prometnega znaka v oddaljenosti 10 metrov sprejme, ga v nanosekundah obdela ter ustrezno krmili motor oziroma hitrost vozila tako, da ta ne more prekoračiti dovoljene hitrosti za več kot (bodimo no malo tolerantni) 10 odstotkov. Za nujne primere.

Kar se tiče motorne elektronike, lahko avtomobilski proizvajalci v novejših avtomobilih to z dodanim sprejemnikom ter s preprostim dodatnim podprogramov v nekaj minutah nadgradijo, starih avtomobilov brez elektronike pa je itak vse manj. Lahko pa jih tudi preprosto prepovemo. Minimalni strošek seveda obesimo lastniku avtomobila, saj je navsezadnje vožnja z avtomobilom gromozanski luksuz. Več stroškov bi pomenila elektronika v prometnih znakih, a če upoštevamo vrednost učinka in vse posledice tega učinka, je ta strošek zanemarljiv.

Če bi z nadgradnjo prometnih znakov na javnih površinah obremenili občine, na zasebnih pa lastnike zemljišč, bi bilo leto dni povsem dovolj za uvedbo takšnega sistema. Po vsej Evropi. In izginila bi potreba po nadzoru hitrosti, s tem pa tudi ogromni stroški za aparature in plače policistov, ki to po službeni dolžnosti počnejo.

Nastalo stanje bi bilo seveda odlično za dvigovanje človekovega duha. Spet bi, recimo, uvedli prevoz s konji, mulami, osli, morda celo z noji. Spet bi vzcvetele vožnje s kočijami, ki so tako psihično razbremenjujoče, vonj konjskih iztrebkov pa tako naraven in prijeten. Spet bi se zbližali z naravo, na tak ali drugačen način. Nenadoma bi s tem tudi izginilo več stresnih dejavnikov v človekovem življenju, predvsem v mestih. Na enem parkirnem mestu za avtomobil bi lahko parkirala dva konja ali celo pet nojev. Stres v gnečah na cesti? Kaj je sploh še to? In odpuščeni policisti bi lahko kidali konjski gnoj s cest.

No, pa da ne zaidem predaleč v svoji domišljiji in za vse tiste, ki ste verjeli: tole je samo pravljica. Upam le, da se kak politični veleum ne bo preveč zagrel zanjo, kar sploh ni nemogoče. Če vsaj bežno spremljate politiko, gotovo opazite umsko omejenost nekaterih vplivnih . .

Vinko Kernc