Učil si me, da ne iščem izgovorov, da 'moško' vozim in se bojujem do zadnjega metra steze. In vendar sem po vsaki dirki iskal priložnost, da se ti 'zjočem', da ti povem, kaj je šlo dobro, predvsem pa, kaj je šlo narobe. Vsako leto si me čakal na cilju v Ilirski Bistrici in tvoja sodba o tem, ali je moj čas dober ali ne, mi je bila pomembnejša od dejanske uvrstitve. Nisem te želel razočarati.
Iz tvojih rok sem prejel svoj prvi pokal za osvojeno drugo mesto na prvenstvu Slovenije leta 1991 in ga kot največjo dragocenost pestoval v naročju na avtobusu številka 6 …
Učil si me, da moram skupino N voziti, kot »da bi bile žiletke na volanu«, nežno, kot da bi jo božal. Nisi maral, da preveč filozofiram. Zate je bila formula 'isti šmorn' kot vsak drug dirkalnik: »Ima gas pa bremzo, ne! Potem ne filozofiraj, ampak se pelji, kot znaš! ! « so bile besede, s katerimi si me pospremil v svet enosedežnikov.
Še bolj prepričljiv si bil ob mojem prestopu v formulo 3000: »Kaj stokaš k kmečka nevesta! ? Formula je formula! 300 'konjev' gor ali dol sploh nima veze! « Takšen si bil …
A vse to je le kaplja v morju v primerjavi z vsem, kar si naredil za naš ljubljeni šport. Nekoč v Jugoslaviji, ko si se z 'nacionalno klaso' – fičkom – peljal na dirke v Skopje, Požego, Beograd … in nazaj (! ), ter zadnja desetletja v Sloveniji, ko si v avtošport vlagal ves svoj prosti čas in svoje krhko zdravje.
Bolj pomembno od tega, kaj si naredil (tudi tega je bilo ogromno! ), je pomembno, kako si to naredil. Odločno, pošteno, brez predsodkov, brez dlake na jeziku, z neverjetnim občutkom za pravičnost. In res je, bil si strašansko trmast! Tudi če se nisem strinjal s tabo, sem preprosto moral spoštovati tvoje argumente.
Točno tako, kot si ti moje – pa vendarle nikoli nisi odstopil niti za milimeter. Veš kaj? Večinoma si imel prav. Takrat ko si bil glas resnice (ki je nisem vedno želel slišati), takrat ko si bil glas razuma in takrat ko si bil glas tolažbe.
Ampak ne, ne boš je odnesel tako poceni! Ostajaš z nami v tej 'dolini solz' do zadnje dirke in vem, da me boš tudi prihodnje leto čakal na cilju v Bistrici, da me boš zmerjal 's kmečko nevesto' in brzdal moje odvečno filozofiranje. Konec koncev sta res le gas in bremza. In tiščal bom in tiščali bomo do konca – s tabo in tudi zate.
Hvala Dule.
In memoriam Dušanu Djanišu (31. 3. 1951–2. 12. 2009)
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja