Vem, dirka v Ilirski Bistrici je že 'lanski sneg'! Vseeno pa sem prepričan, da je največji avtošportni in nasploh športni dogodek v Sloveniji vreden (vsaj) dveh mojih kolumn.
Toliko bolj ker sem bil v prejšnji kolumni, ki sem jo pisal le nekaj ur po končani dirki, preveč obremenjen z lastnim (ne)uspehom. Pri tem sem pozabil – kako sebično! – na vse tiste, na ramenih katerih sloni vrhunec avtomobilistične sezone v Sloveniji, na organizatorja in na množico gledalcev.
Prvemu, torej organizatorju, je znova uspelo brezhibno izpeljati zelo zahteven projekt. Dokončna postavitev 5.010 metrov dolge steze, ureditev varnih con za gledalce in pešpoti ter splošna stopnja varnosti so lahko za zgled drugim organizatorjem evropskih dirk. Vse to ne pomeni, da organizator lahko križem rok čaka na naslednjo dirko.
Na nekaterih mestih bo treba cestišče preplastiti z asfaltno podlago, verjetno tudi prenoviti nekaj zaščitnih ograj, najbolj pereč problem pa je bil znova urnik dirke. Tudi po globlji analizi mi ni popolnoma jasno, zakaj v Ilirski prihaja do tako dolgih prekinitev in zakaj ni mogoče speljati treh trening voženj. To, denimo, uspe Avstrijcem v Rechbergu ob nekoliko večjem številu dirkalnikov (pribl. 170) in ob približno enakem številu nesreč oziroma prekinitev. Verjetno je treba vzrok iskati v poznem začetku sobotnega treninga (ob 11. uri) in tudi nedeljske dirke (ob 10. uri) ter v predolgih premorih.
Trd oreh za organizatorja v prihodnje bodo tudi tipično slovenske zdrahe in polemiziranje dirkačev z vodstvom dirke. Že večkrat sem zapisal, da v avtošportu ni demokracije ter da so pravila zelo jasna in nedvoumna! Večja odločnost in natančnost vodstva pa tudi krovne organizacije je edini način za umiritev preveč razgretih glav!
Enako velja za mlade in nadobudne slovenske dirkače, ki so znova v Ilirski dirkali tudi navzdol, prehitevali kolono (kar je najstrožje prepovedano! ) in končali na strehi v veselje množice gledalcev in na lastno sramoto. Tudi sam se bom, po svojih najboljših močeh, zavzel za čim strožje kaznovanje takšnih, ki s svojim obnašanjem ne spadajo niti na vaške dirke, kaj šele na vrhunsko dirko evropskega prvenstva!
Znova pa se je na veliki dirki dokazala zvesta bistriška publika. Verjeli ali ne, pod čelado in ob vsem hrupu motorja sem slišal navdušeno navijanje, ko sem na drugem treningu prehitel Regala (ja, ja, sliši se zelo lepo, žal pa je bil Francoz počasen le zaradi poškodovanega dirkalnika! ). Če temu dodam spoštljivo in srčno navijanje za vsakega izmed 150 nastopajočih ter enkratno vzdušje, potem je jasno, zakaj imajo organizator, vodstvo dirke in AŠ 2005 veliko obvezo, da naredijo Ilirsko 2009 še atraktivnejšo in prijaznejšo gledalcem, zaradi katerih se po najboljših močeh podimo v hrib. Ne, nisem pozabil tudi na svoj dolg! Zato komaj čakam naslednjo Ilirsko.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja