Tudi sam vem, da vse prepogosto v svojih kolumnah jokam in stokam, se pritožujem nad tem in onim, včasih celo iščem izgovore in opravičila . . No, temu se reče iskrenost, kajti vedno poskušam na tem mestu razkriti vse tisto, česar ne morete videti, ko obiščete moj boks na dirki ali ko na stezi švignem mimo vas. Pa vendarle, včasih zares pretiravam.
Ampak tudi če ne bi pretiraval (spet se bo slišalo kot izgovor! ), je neizpodbitno dejstvo, da so v dirkanju zmage po navadi namenjene tistim, ki imajo najmanj težav – z dirkalnikom, gumami, samim sabo . . In prej ali slej pride tudi mojih pet minut, ko vse teče kot po maslu.
V Lučine sem se letos odpravil prvič. Dirka, ki je le streljaj od Ljubljane in je v koledarju državnega prvenstva že nekaj let, me ni nikoli pritegnila. Preveč zavita in preveč drseča steza (s popolnoma odvečno, trojno šikano! ! ), preveč oddaljeni boksi od starta, organizacijska raven, ki ni primerljiva z drugimi dirkami slovenskega in avstrijskega prvenstva, in popolnoma drugačno vzdušje – vse to so bili razlogi, zaradi katerih se dirke v Lučinah nisem prav nič veselil in verjetno bi jo 'preskočil', če ne bi štela tudi za prvenstvo Avstrije (namesto Rogle).
Kljub temu sem se odpravil tja z dobrim občutkom in veliko samozavesti. Moj dirkalnik je, po vseh neumnostih v sezoni in po tragikomični okvari v Bistrici, deloval brezhibno, že po prvih ovinkih (sicer je vožnja v Lučinah bolj podobna driftanju kot dirkanju! ) pa sem bil prepričan, da me nihče izmed konkurentov ne more ogroziti na najvišji stopnički. Preostalo mi je le, da uživam v dirkanju in čim večkrat izboljšam rekord steze. To mi je uspelo celo štirikrat, nekoliko neprijetno sem bil presenečen, da so bile razmere na stezi na nedeljski dirki veliko slabše kot na sobotnih treningih. Dirko sem mirno končal in celo pustil nekoliko rezerve za prihodnje leto, če se bom te dirke znova udeležil, seveda.
Tako kot z zmago sem bil zadovoljen tudi z delovanjem celotnega moštva. Očitno je, da se vsi počasi navajamo na nov dirkalnik, in potrebno je vedno manj besed. Dovolj je le nekaj kratkih pripomb, včasih celo pogledov, da stvari poženemo v pravo smer.
Jasno, evforijo zmage prav hitro nadomesti temeljita analiza, ki pokaže – če pustimo ob strani moje rahlo nevrotične izpade – da imamo še veliko rezerve in da nas čaka še veliko dela.
A tega se prav veselim! Tako kot naslednje dirke in tiste, ki pride za njo, in vseh drugih dirk, na katerih bom znova žalosten, navdušen, poraženec in zmagovalec . . vse tisto, kar sem in bom!
P. S.: Organizatorjem dirke v Lučinah čestitam za entuziazem in prizadevnost. Za višjo raven celotne prireditve pa bo treba prisluhniti dirkačem, pokazati malo več prilagodljivosti, se naučiti prijaznosti (posebej do tujcev) in le pogledati, kako drugi delajo podobne reči. Kako že pravijo? Kjer je volja, je tudi pot.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)