Varnostna razdalja je verjetno eden manj znanih pojmov v slovenskem avtomobilskem svetu. Je nekaj, kar so vozniki nekoč nekje (verjetno na predavanjih CPP-ja) sicer že slišali, a si redkokdo zna tudi v resnici predstavljati, kaj to je. Slovenci večinoma bolj vozimo v stilu ameriške serije Nascar – z odbijačem pri odbijaču, kot da ne bi vedeli, da so zaščitni znak te dirkaške serije prav nesreče.
»Nekaj je narobe, avtomobil kar sam zavira!«
Z varno varnostno razdaljo se mnogi srečajo šele, ko v sodobnejših avtomobilih vključijo aktivni tempomat in ne razumejo, zakaj avto 'brez razloga' zavira ter mehaniku pripovedujejo, da je sistem za opozarjanje na razdaljo do spredaj vozečega avtomobila pokvarjen, saj neprestano utripa. Tisti z manj sreče se s spoznanjem o premajhni varnostni razdalji srečajo, ko pri kleparju ali v bolnišnici razmišljajo, kaj se je pravzaprav zgodilo pred nekaj urami, ko avtomobil nikakor ni hotel ustaviti hkrati s tistim pred njimi.
Glava ni bila ustvarjena za avtocesto
Težava homo sapiensa pri upravljanju z avtomobili in motocikli je (poleg psiholoških težav s perepcijo, interpretacijo, koncentracijo in seveda egom) v tem, da nismo bili 'narejeni' za hitrosti nad 30 km/h in za gibanje na ozkih 'poteh' v koloni. Zato je fiziko, ki zahteva varnostno razdaljo, laično in po občutku težko detajlno razumeti. Tako nas na primer vožnja za drugim vozilom paradoksalno – še posebej, kadar je varnostna razdalja majhna, zapelje v dojemanje manjše hitrosti, saj avtomobil pred nami navidezno miruje glede na naše gibanje in sploh nimamo občutka, da vozimo hitro. Še posebno na avtocesti, kjer so referenčne točke na levi in desni precej oddaljene.
Tudi če nam je logično, da mora biti varnostna razdalja odvisna od hitrosti in da z njo narašča (ter da je lahko enaka nič samo pri mirovanju), večina pozabi na reakcijski čas. Preden zaznamo, da vozilo pred nami zavira in nogo premaknemo na zavorni pedal, namreč mine vsaj nekaj desetink sekune. Pri večini pa kar sekunda. Če medtem govorimo po telefonu, tipkamo sporočila oziroma brskamo po radijskih postajah ali gledamo oglasne panoje in mimoidoče, pa se reakcijski čas raztegne na nekaj sekund. In višjo kot imamo hitrost, več v tem času prevozimo.
Smo že pozabili na reakcijski čas?
To je vsaj v teoriji večini razumlivo, saj zahteva osnovnošolsko poznavanje fizike in matematike, se pa stvar zaplete z upoštevanjem različnih rakcijskih časov različnih voznikov in različnih zavornih poti vozil ter tudi nelinearnega pojemka, predvsem pa takrat, ko začnemo upoštevati, koliko se zmanjša hitrost vozila pred nami v reakcijskem času – medtem ko mi še ne zaviramo! Zaradi tega moramo namreč zavirati močneje in potrebujemo za ustavljanje več časa, torej večjo razdaljo kot vozilo pred nami. Tudi, če imamo dirkaški reakcijski čas in športni zavorni sistem, je tu še ena težava: vozilo za nami tega nima. Še posebno, če nas dohiteva z višjo hitrostjo in če je težje. Ko v vzratnem ogledalu uzremo razprte zenice tovornjakarja, je običajno prepozno za matematiko in popravke varnostne razdalje.
Obstaja pa še en stranski učinek premajhne varnostne razdalje v kolonah: reakcijski časi in zaviranja vozil med njimi se v koloni namreč seštevajo, kar pomeni, da mora vsak naslednji voznik zavirat siloviteje vse dokler se nekdo ni prisiljen ustaviti. To pa seveda, tudi če ne pride do trka, povzroči ustvarjanje še daljše kolone, čeprav zanjo ni drugega razloga kot majhno zaviranje nekoga v ospredju in premajhna varnostna razdalja vseh za njim.
Pri nizkih hitrosti
V naseljih, kjer je razlogov za zaviranje veliko, od pešcev, semaforjev in križišč, je varnostna razdalja kljub manj smrtonosni hitrosti v primerjavi z avtocesto vsaj tako pomembna. Še posebno v kombinaciji z neuporabo smernikov, ko vozilo pred nami na prazni cesti brez razloga zavira (ker bo kasneje zavilo), potrebujejo možgani nekoliko več časa, da verjamejo, da se razdalja do vozila pred nami res manjša. Radarski tempomati in elektronski sistemi za samodejno zaviranje v sili pomagajo, a niso vsemogočni.
Na avtocesti je varnostna razdalja 72 metrov
In kaj pravijo predpisi? Varnostna razdalja je definirana za različne hitrosti in če izberemo nekaj najobičajnejših, je to 28 metrov pri hitrosti 50 km/h, 50 metrov pri hitrosti 90 km/h in 72 metrov pri najvišji v Sloveniji dovoljeni hitrosti. Ker večlina voznikov nima prave predstave in merilca razdalje (nekateri avtomobili to imajo, a ti običajno tudi zavirajo sami), nam že sam zakon podaja rešitev v primernejši merilni metodi: 'Voznik, ki vozi za drugim vozilom po istem prometnem pasu, mora voziti za njim na razdalji, ki ni manjša od razdalje, ki jo pri hitrosti s katero vozi, prevozi v dveh sekundah ...'
Z izjemo zmanjšane hitrosti v koloni, kjer je 'razdalja' lahko le sekundo, moramo torej voziti dve sekundi za vozilom pred nami. Preverjanje takšne razdalje je preprosto: izberemo točko, mimo katere vozilo pred nami pelje in je ne smemo doseči prej kot v dveh sekundah. Ne pozabimo pa, da zakonodaja omogoča še dodatno predpisane večje varnostne razdalje - na primer v nekaterih predorih ali na mostovih. Globe so pri tem 200 evrov oziroma 300 evrov in 3 kazenske točke, kadar se krši varnostna razdalja, določena s prometnim znakom.
V teoriji je stvar torej jasna, v praksi pa ne. Če smo iskreni, je varnostno razdaljo v Sloveniji zaradi nizke vozniške kulture nemogoče držati oziroma izpeljati. Kajti tiste, ki jo skušajo vzdrževati, takoj nekdo prehiti, s čemer varnostno razdaljo prepolovijo. Na avtocestah to običajno naredi več vozil in to po možnosti 'na slovenski način' – z desne. Žal pa brez dovolj majne (ne)varnostne razdalje voznik spredaj običajno sploh ne zazna, da je vožnji (še posebno pa križarjenju z nizko hitrostjo) namenjen vozni in ne prehitevalni pas.
David Stropnik
novinar POP TV
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del