Oni dan v okolici Münchna. Vozimo modelno leto 2010 Beemvejeve serije 3 po nekih prav nič prijaznih cestah nedaleč od Franza Josefa Straussa, novega münchenskega letališča. Vse precej lepo urejeno, a nič fotogenično.
Tam nekje na neki cesti, za katero se je zdelo, da pelje natanko za hrbet kakega boga, in v točki, kjer moramo po potni knjigi zaviti na cesto, za katero se zdi, da pelje k hudiču, se mi nasproti pripelje in sredi ceste ustavi – Phantom.
Ja, RR, Rolls-Royce. S stanovskim kolegom na sosednjem sedežu sva si edina, da ne gre za britanskega turista, ki se izgublja v zamorjenem ravninskem bavarskem podeželju, ampak da gre za neki testni avtomobil, s katerim Beemvejevci nekaj preizkušajo.
Ne mine pol minute, ko se, kot da bi hotel potrditi najine domneve, pripelje in ob njem ustavi avtomobil, ki je videti, kot bi ga okrasil kak blaznež. Domnevava, da je novi X3, zakamufliran, seveda.
Ustavim za vogalom in počakam minutko, ko se ta 'X' pripelje mimo in odbrzi naprej. Jaz pa – kot otrok – za njim. Po kakem kilometru, dveh se ustavi. Jaz pa za njim. Izstopim, sežem po fotoaparatu, se približam, ko . . 'X3' odpelje, kot bi videl starko v črnem s koso.
Okej, on je določil pravila igre. Moj sopotnik sicer nad tem ni ne vem kako navdušen, a nekako pristane. Očitno se 'X3' pred nama skriva, a ga najina iznajdljivost najde hitreje, kot se mu je samemu uspelo skriti. Potem sledi še zasledovalna vožnja s kakimi 180 kilometri na uro po rahlo zaviti asfaltni cesti, široki manj kot štiri metre in izbočeni kot star kolovoz, da ne govorim o valovih na njej.
Natanko vem, da ta igra ne pelje nikamor. Z mojim predznanjem več kot to, da je najbrž novi X3, ne morem ugotoviti, in tudi če bi celega pretipal, ne bi pomagalo. V onem drugem avtomobilu je bilo zagotovo drugače – vsaj zaradi panike, sicer ne bi tako divjal pred menoj. In to me je neznansko veselilo.
BMW je velik in verjetno je to vzrok, da se PR in razvojni oddelek nista uskladila glede lokacije. Najmanj 100 novinarjev iz Evrope se je te dni vozilo po teh cestah, zato je bila verjetnost, da se srečajo s tem avtomobilom, velika. Dogajanje, ki je opisano zgoraj, pa bi v primeru, da bi bil za volanom našega avtomobila kak novinarski piflar, lahko vodilo tudi do neljubih situacij.
Nič posebnega, sva pa monoton in siv dan popestrila z vlogo Sherlocka in Watsona.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del