Kolumna: Marko Radmilovič - Kavelj 22

V letu 2020 mi je potekel cel kup dokumentov...

9. 4. 2021

Tako sem si šel v pandemičnem jeku urejat novo osebno izkaznico. Naročil sem se na upravni enoti, čakal tistih nekaj tednov, se pri zadnjih vratih prešvercal v uradno zaprt fotografski studio in se končno z vsemi temi birokratskimi pridobitvami pojavil pred uslužbenko. Včasih so imele trajno ondulacijo in rolo omare, danes je rolo omare zamenjal računalnik, ondulacije so ostale.

Vse popredalčka na svoje mesto, naroči nov dokument, in ker se zavedam, kako redka dobrina se je pojaviti pred državnim birokratom v času epidemije, se držim sila slovesno in pomembno. Tik pred koncem postopka ji izročim še vozniško dovoljenje in jo boječe vprašam: »Kaj pa vozniška?«

»Za vozniško imava še čas!«

Ko državni birokrat uporabi dvojino, potem veš, da si na varnem. Pomirjen se odpravim v nove zmage, čeprav mi je v možganih ves čas po malem tlelo, da »imava čas« traja natančno tri mesece. Osebna se je iztekla septembra, vozniška v začetku decembra. Približuje se december in srh me spreletava ob misli na ponovno naročanje na upravni enoti, rezervacijo termina, partizansko fotografiranje in čakanje na priporočeno pošto.

Potem pa se zgodi dvoje; v eni od šank debat, ki to niso, ampak gre za stoječe debatiranje na vogalu s hitro hladečo se kavo v roki, nekdo navrže, da »vozniške pa tako ali tako veljajo še naprej«.

Potem nekaj podobnega slišim tudi v radijskih poročilih. Torej, da vsi tisti, ki se jim ta pomem­bni dokument izteče, lahko vozijo v epidemiološkem režimu, ki deli odpustke tudi nekdaj mogočnemu prekršku, kot je potekla vozniška.

»Super,« si čestitam, saj smo ljudje bitja, ki na urade ne hodimo radi.

Pride pomlad, ko imam na urniku registracijo motornega kolesa. Vsako leto je to zame nekakšen religiozen dogodek. Kurenti preganjajo zimo med veseljaškimi Polanci, jaz jo preženem, ko registriram motor. Mimogrede lahko opazujem tudi podnebne spremembe, saj sem se včasih na marčevsko registracijo vozil v snegu, danes pa v poletni motoristični opravi.

Redno sem tudi ponosen, ker gre moje motorno kolo skozi pregled in registracijo vedno kot namazano. Ker za ta stroj res dobro skrbim.

Tokrat pa začne uslužbenka tolči po računalniku in me na koncu vpraša: »Ste vi morebiti tujec?«

Ko v kleni materinščini zatrdim, da nisem, uslužbenka ugotovi: »Potem pa vam je potekla vozniška!«

Že se hočem potopiti v intenzivno razmišljanje o korelacijah med tujstvom in upravnimi normami, pa jo raje podučim:

»Zaradi epidemije so vse vozniške avtomatično podaljšane!«

»To pa ne drži,« pravi ona, »podaljšane so le tiste vozniške mladih voznikov, ki ne morejo zaradi pandemije opravljati tečaja varne vožnje na Vranskem!«

Kot bi rekel Tom Sawyer: »Pa se je zagrnil nov zastor usmiljenja in pomilovanja!«

V prekrasnem zgodnjepomladanskem dnevu se torej namalam pred upravno enoto. Z neregistriranim motorjem in neveljavno vozniško. Če bi me v tistem trenutku ustavili organi, bi me poslali na Goli otok. Na srečo je slovenska policija medtem postala političen instrument in se nima časa baviti s prekrški.

Zgodba iz jeseni se ponovi. Vratar je mrk in epidemiološko strog: »Gor ne morete, na vratih je telefonska številka, na katero se naročite!«

Malo zarobantim, nakar me moja spravljiva natura posede na klopco, s katere gledam v okna upravne enote in vrtim telefonsko številko. Seveda ni odgovora. Vztrajam in vztrajam, pa na koncu zmaga telefonska centrala.

Z jezo zavednega državljana ponovno nad vratarja: »Nihče se ne oglasi, gor ne morem, kot državljan zahtevam osnovno dostopnost do državne infrastrukture!«

Take reči.

Malo se mu zasmilim in kot povojni mesar izpod pulta privleče novi telefonski imenik. »Direktno,« mi pomežikne in z neprecenljivim zakladom se odpravim nazaj na klopco. Seveda tudi direktne številke niso to, kar so bile nekoč, in vsa zadeva se spremeni v kavelj 22.

Nihče ne dvigne telefona, do njih ne morem, ker ne morem do njih, nimam vozniške, brez vozniške ne morem registrirati motorja, z neregistriranim motorjem se ne morem voziti, če se ne morem voziti z motorjem, bo to pustilo težke posledice na mojem psihofizičnem stanju. Oziroma jih že pušča.

Pričujoči tekst sem napisal z levo roko. V dejanskem, ne v prenesenem pomenu besede. V des­ni držim telefon in kličem na upravno enoto.

Minevajo dnevi, tedni in meseci, jaz pa še kar kličem.

Besedilo: Marko Radmilovič · Foto: