Moj kolega Aljoša Mrak je odličen avtomobilski novinar, eden izmed redkih specialistov za avtomobilski šport in upam si trditi, da je potencialno zelo dober dirkač – če bi se le svojemu konjičku bolj resno posvetil. Z uvodom v izvrstni dirkaški test pokalnega Reanultovega Clia v prejšnji številki AM pa je popolnoma brcnil v temo!
Napisal je: »V krožnem in gorskem dirkanju ni treba biti vedno pogumen. Lahko imaš le najhitrejši stroj in na ravninah premagaš tekmece. Ker pri tem sicer zapraviš vrtoglave vsote denarja, ostaja to privilegij redkih. Če hočete dobiti pravega, neustrašnega talenta, v katerega se splača vlagati, pokukajte med prve v pokalih. Tam so pravi dirkači.«
Kot voznik najhitrejšega dirkalnika v Sloveniji in tudi kot dirkač, ki je začel v pokalnem tekmovanju (Yugo nacionalne klase 1.150 ccm), moram odgovoriti na to njegovo ‘brco’ (ali ‘cvetko’).
Da pokalna prvenstva nadarjenim dirkačem omogočajo pokazati svoje sposobnosti, je nesporno dejstvo. Zelo uspešni Seicento Kup je recimo ustvaril kar nekaj bodočih državnih prvakov (Aleks Humar, Asja Zupanc, Tomaž Kaučič). Ampak! Omenjeni pokalni ‘vajenci’ so postali ‘pravi dirkači’ šele, ko so svojo učno dobo v pokalu nadaljevali in znanje nadgrajevali v višjih tekmovalnih kategorijah. Žal vsi odličnjaki iz osnovne šole ne dosežejo naziva doktorja znanosti! Na tej dolgi poti je bolj kot nadarjenost pomembno trdo in neizprosno delo.
Prav tako pri dirkaškem napredku, to Aljoša ve prav tako dobro kot jaz, zelo malo štejeta pogum in ‘najhitrejši stroj na ravnini’. V zgodovini slovenskega avtomobilskega športa je zanemarljivo število ‘antitalentov’, ki so dosegali izjemne rezultate zaradi dobrega stroja, veliko pogumnih pa je hitro končalo svojo kariero ob progi. Edino, kar zares šteje, sta znanje in želja po znanju! Seveda, odlično je, če ga začneš nabirati v pokalnih tekmovanjih, ni pa nujno. Tu ne smem spregledati dejstva, da je hitrejše in zmogljivejše dirkalnike veliko težje gnati do skrajnjih meja kot tiste šibkejše. Poznam veliko dirkačev, ki so bili izjemni v nižjih razredih, ‘bogate konjenice’ pa jim nikoli ni uspelo popolnoma obvladati.
Dirkači zelo hitro spoznamo ‘odličneže’, in to ne glede na to, v katerih razredih ali avtomobilih tekmujejo, in ne glede na končne rezultate (ti so odvisni od veliko dejavnikov, žal pa vpliva tudi debelina denarnice). Vozniške razlike še zlasti pridejo do izraza v enosedežnih dirkalnikih. Zaostankov nekaj sekund na kilometer ni mogoče kupiti z nobenim denarjem in še z najhitrejšim strojem ne!
Drugače pa, zelo podpiram prihodnji Cliov pokal in občudujem profesionalnost ter entuziazem, s katerim se je projekta lotil g. Strahinič. Glede na miselnost slovenske dirkaške srenje malce dvomim o njegovi dolgoročni uspešnosti, ne dvomim pa, da nam bo dal nekaj bodočih velikih prvakov in ‘pravih dirkačev’. V pravih avtomobilih in med pravo konkurenco, seveda!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)