Lansko leto ni pomenilo le sunka navzgor pri številu žrtev v prometu nasploh, ampak tudi pri motoristih.
Ob tem je zelo izrazito tudi dejstvo, da je število vseh umrlih v prometu naraslo za 11 odstotkov, pri motoristih pa je ta skok ogromen: število se je povečalo za dve tretjini in pravzaprav gre skoraj ves prirastek smrtnih žrtev lani glede na leto pred tem na račun motoristov (medtem ko je število umrlih v avtomobilih padlo za dobrih šest odstotkov).
Posploševanja sicer ne maram in od nekdaj sem se bolj strinjal s tistimi, ki pravijo, da večina motoristov vozi čisto normalno, vtis pa kvarijo podivjani posamezniki. Od tega, koliko jih je, je seveda odvisno tudi to, kako javnost dojema motoriste kot skupino.
Lani se mi sicer ni zdelo, da bi bilo nesreč motoristov toliko več, a statistika ne laže. Razlika je dovolj velika, da bi težko rekli, da je skupno število motoristov, ki umrejo na cestah, tako majhno, da je odstopanje statistično zanemarljivo oziroma v obsegu čisto statističnih odstopanj. Nihanje za dve ali tri žrtve pri tako majhnih številkah ne pove veliko, dvotretjinsko povečanje pa – sploh, ker se pri motoristih ne more zgoditi, da v eni nesreči umre po pet (ali več) motoristov, kar je pri udeležencih v avtomobilih čisto mogoče in se je v preteklost že večkrat zgodilo.
Kje je torej razlog? Jasno je, da je podlaga za vse skupaj dejstvo, da motoristični trg raste, predvsem pa raste število neizkušenih motoristov. Trg namreč v dobršni meri pokonci držijo sveži, a starejši kupci, tisti, ki se v določenem hipu odločijo, da bi (poleg vsega drugega) postali še motoristi. Po drugi strani je do motocikla, ki je dovolj zmogljiv, da je tudi nevaren, lahko priti tudi tistim najmlajšim motoristom. Skratka, število neizkušenih motoristov na cesti se povečuje, in to hitro.
Na drugi strani pristojne inštitucije delajo bore malo. Drži sicer, da je vsak za svojo varnost najprej odgovoren sam, upati, da bodo vsi, tudi najbolj neizkušeni, sposobni sami predvideti vse situacije, ki se jim lahko zgodijo, in se jim prilagodili, je upanje bedaka. Konec marca imamo že dve smrtni žrtvi med motoristi (kar je spet več kot lani), motoristov je na cesti vse več, Agencija za varnost v prometu (AVP) pa o tem praktično nič. Na njihovi spletni strani je sicer nekakšna novica o tem, da se je sezona začela in da je to nevarno, a to je seveda enako kot nič. Namesto da bi bili že zdaj prisotni v vseh medijih z vsebinami in oglasi, da bi organizirali treninge in delavnice za motoriste, da bi se pri tem še posebej posvetili najbolj neizkušenim, so bolj kot ne tiho. Kratko iskanje na najbolj obiskanih slovenskih novičarskih straneh najde dve novici o tem, obe zakopani nekje med drugimi vsebinami, in le ena od njiju ima (po zaslugi novinarja, ne Agencije) vsebino, ki je vsaj malo primerna. Namesto da bi poskrbeli, da bi kampanja tekla nekaj tednov pred začetkom motoristične sezone, da bi bila dovolj vidna, da bi jo opazil prav vsak izpostavljen motorist, se zadovoljijo s suhoparnim, vsako leto enakim, oprostite izrazu, sranjem. Le zakaj takšno agencijo sploh potrebujemo?