Štirinajstega januarja je minilo 30 let, odkar je v helikopterski nesreči na dirki umrl oče relija Dakar Thierry Sabine. In 30 let pozneje Dakar ni več Dakar.
Ne gre le za to, da so ga prestavili v Južno Ameriko. To je v resnici še najmanjša težava. Gre predvsem za to, da je Dakar vsako leto manj dakarski. Kaj bi si Thierry mislil o Dakarju, na katerem cilj uzre več kot tri četrtine udeležencev? Nič kaj dobrega, verjetno. Pred desetimi leti je na cilj v Dakarju prišlo le 40 odstotkov motociklistov, ki so startali, pri avtomobilistih je bil ta odstotek še nižji. Danes je Dakar očitno postal dirka za vsakega kvazimotorista, ki se lahko potem za šankom hvali, da je prišel do cilja na slavnem Dakarju. Ne nazadnje Simon Marčič s poškodbami, ki jih je staknil letos na začetku dirke in s katerimi se je trmasto pregrizel še čez tisoče kilometrov letošnjega Dakarja proti cilju, tedaj obale Atlantika zagotovo ne bi videl.
Sipine? Včasih so odločale dirko, zdaj jih je le še za vzorec in popolnoma enako velja za zahtevnost navigacije. Ljubitelji Dakarja se bodo še spomnili etap, ki so bile navigacijsko tako zahtevne, da so se na njih psihično zlomili tudi največji mojstri (kot Nani Roma leta 2002). To, da so nekatere tekmovalce iskali s helikopterji in da so drugi noči prespali na etapi v sipinah, je bilo popolnoma normalno. Letos? Morda bi se izgubil slepec. Morda.
Da o tem, da so etape prekinjali le zato, ker so temperature narasle čez 40 stopinj Celzija, niti ne pišem. V Sahari so lahko bile še veliko višje, pa je dirka normalno potekala.
Argentinsko-južnoafriška izvedba Dakarja tako tone iz leta v leto (v Argentini pa seveda ostaja zato, ker tako organizatorji največ zaslužijo, saj Argentina izvedbo močno finančno podpira) in iz tistega, kar je Dakar nekoč bil in bi še moral biti, torej najtežja dirka na svetu, se spreminja v kupico enodnevnih izletov za bogataše na kolesih.
A na srečo pravi klasični Dakar še obstaja. V Afriki, po sipinah, z zahtevno navigacijo. Le pod pravim imenom ga morate poiskati, reče se mu namreč Africa Eco Race.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
