Da električnih avtomobilov večina voznikov še ne dojema kot enakovredno alternativo klasičnim avtomobilom, seveda ni presenetljivo.
Deloma so za to krive njihove lastnosti (seveda predvsem doseg in čas polnjenja), deloma pa tudi to, da celo tisti, ki bi jim takšen avto glede na njihov način uporabe ustrezal, tega enostavno ne vedo. Ne le, kaj zmorejo električni avtomobili (ali priključni hibridi), ne poznajo niti tega, kako avto sicer uporabljajo – ker o tem nikoli niso razmišljali.
A to je seveda razumljivo. Povprečen voznik ve le, koliko ga približno stane vožnja v službo, torej bencin, ki ga dnevno, tedensko ali mesečno kupi. Že stroški registracije ali zavarovanja so nekaj, kar se pojavi enkrat letno in kar pač mora biti in kar se reši z obročnim plačevanjem. O amortizaciji razmišljajo le redki. In od takšnih voznikov bi bilo neprimerno pričakovati poglobljen razmislek o uporabnosti in prednosti električnega avta.
Bi pa to pričakoval od osebkov, ki se hvalijo, da so strokovnjaki na področjih, povezanih s tem. In vendarle se med njimi najdejo tudi taki, ki ne le, da o tem nimajo pojma, temveč si ob tem vzamejo še pravico s svojimi napačnimi, diletantskimi izjavami zavajati varnost. Pred nekaj dnevi sem na primer naletel na blog nekakšnega magistra Braneta Lotriča, šefa nekakšnega podjetja BB, ki naj bi celo ponujalo visokošolsko izobraževanje s področja varstva okolja – človek pa svoje zgrešene trditve utemeljuje z napačnimi dejstvi, zasnovanimi na napačnih predpostavkah – in tako utemeljuje, zakaj naj bi bili klasični avtomobili čistejši od električnih (kljub vsem raziskavam pravih znanstvenikov, ki so že zdavnaj dokazali nasprotno). Ja, neki visoki šoli s programom varstva okolja pri nas šefuje človek, ki o tem, če sodimo po njegovem zapisu, enostavno nima pojma. Kaj potem šele učijo? O tem raje niti ne razmišljam.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del