S tem naslovom bi lahko označili obnašanje slovenskih državnih institucij, ko smo se nanje obrnili, da bi dobili informacije in mnenje v zvezi z načinom zaračunavanja polnjenja na hitrih polnilnicah za električna vozila.
Pravzaprav nas je pri vseh, na katere smo se obrnili (Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat za infrastrukturo, Agencija za energijo, tržna inšpekcija, SODO ...), doletelo približno enako: z manj ali več besedami so preprosto zapisali, da jih zadeva ne zanima ali da o njej nimajo pojma. Nekaterim je v svoje odgovore uspelo nastreljati celo kapitalne neumnosti, kot je na primer, da je lahko razlog za zaračunavanje na minuto tudi strošek amortizacije polnilnih postaj (kot da se tega ne da vračunati v ceno kilovatne ure).
Slovenski birokrati so tako še enkrat dokazali, da jim je popolnoma vseeno, kaj se v državi dogaja, še huje, da se na to niti ne spoznajo. In ravno ti birokrati so na koncu tisti, ki določajo pravila o stvareh, o katerih nimajo pojma. Se vam zdi pravilno, da o prihodnosti elektromobilnosti pri nas odločajo ljudje, ki se nanjo ne spoznajo niti toliko kot povprečen uporabnik električnega vozila?
Na primernem nivoju sta se odzvala le Urad za meroslovje (z natančno opredelitvijo, da merjenje časa na polnilnih postajah ni regulirano, ter komentarjem o pripravi natančnejših standardov na nivoju EU) ter evropska komisarka Violeta Bulc. Iz njenega kabineta smo prejeli zelo jasen odgovor: po mnenju komisije je prioriteta plačilo po porabljeni kilovatni uri, pa čeprav so dovoljene tudi druge rešitve.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
