Avtonomni, samovozeči avtomobili prihajajo. O tem ni nobenega dvoma in vse, o čemer se še krešejo mnenja, je, kdaj bodo postali zares dostopni.
Ne gre le za tehnologijo, ki omogoča samo avtonomno vožnjo – ta je že zdaj razvita dovolj. Konec koncev se je prototipni avtonomni Audi A5 vozil od San Francisca do Las Vegasa sam – tako po mestu kot avtocesti. Avtonomno dirkanje po stezi je že preizkušeno, od naslednje sezone Formule E bo na sporedu tekmovanje avtonomnih dirkalnikov, Googlovi avtomobili so na kalifornijskih (in še nekaterih) cestah vsakdanjost, testiranja se dogajajo tudi v Evropi. Še nerešenih tehničnih težav ni več veliko, tudi sneg bo počasi ukročen. In že zdaj si je mogoče omiliti tudi serijske avtomobile s skoraj avtonomnimi funkcijami.
Večina voznikov jih je vesela in jih z veseljem uporablja, seveda pa se najdejo tudi tisti, ki z odporom gledajo ne le na asistenčne sisteme, temveč tudi (oziroma še bolj) na koncept avtonomne vožnje. Da to ni več vožnja, pravijo, ob tem pa pozabljajo, da na cesti niso sami. Da je večina voznikov vendarle takšnih, da bi bilo bolje, če bi imeli avtonomne avtomobile. In da obstajajo tudi takšni, za katere je avtonomna vožnja rešitev hudih življenjskih težav. Zdaj so starejši, ki ne morejo več voziti, na primer, pa slepi prisiljeni uporabljati javni promet, ki seveda ni ne fleksibilen ne takšnim uporabnikom prijazen. Zanje bodo samovozeči avtomobili pravi blagoslov. In razveselili se jih bodo tudi invalidi. Ne zato, ker se (večinoma) ne bi mogli voziti sami (kako pomembna je zanje pravilna izbira avtomobila in s kakšnimi težavami se pri njej spopadajo, preberite v novi številki Avto magazina 13/2016), gre bolj za to, da dejstvo, da avtonomni avtomobili ne potrebujejo volana in preostalih komand, hkrati pomeni bolj prostorno, bolj prilagodljivo in posledično tudi bolj invalidom prijazno notranjost.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del