Pred nekaj leti smo objavili zanimivo cenovno primerjavo: na papirju smo vštric postavili stari Golf 2 in novi Polo.
Nismo ju primerjali le po velikosti, prostornosti, porabi goriva in podobnih tehničnih značilnosti, ampak tudi po opremi in ceni. Slika je bila jasna: v sodobnih avtomobilih dobite več za manj denarja.
A zahteve kupcev so vedno večje, še hujše pa so okoljske zahteve. Standardom, ki jih v EU in ZDA predpisujejo, proizvajalci ne morejo več slediti na poceni načine. Poceni rešitve so izčrpane, ostajajo tiste, ki bodo stale precej več denarja. Lahka karoserijska zgradba ob vseh varnostnih zahtevah namreč neizogibno pomeni uporabo lažjih in dražjih materialov. Pogonska tehnika bo potrebovala vedno več elektronskih sistemov. Čez nekaj let si bomo le težko predstavljali avto, ki ne bo več elektrificiran. Tudi če gre le za najbolj osnovni sistem start-stop, to zaradi potrebe po vzdržljivejšem zaganjalniku, zmogljivejšem (a seveda nič težjem) akumulatorju in drugih pritiklinah in programski opremi pomeni za (nekaj) 100 evrov višjo ceno. Podobno velja za električna turbopuhala (atmosferski motorji bodo namreč to gonjo težko preživeli, tisti s turbinami pa bodo toliko manjši, da klasična tehnika turbopuhal ne bo več zadostovala) in sisteme za krmiljenja časa in odmika odpiranja ventilov, (priključno)hibridni sistemi pa sploh prinesejo stroške, ki se (še) merijo v tisočih, ne stotinah evrov. Potem so tu še menjalniki, ki imajo vse več prestav (da motor čim več časa deluje v najučinkovitejšem območju), približujemo se že številki deset, pa sistemi za odklop valjev, regeneracijo toplotne energije iz izpušnega sistema in še in še. Pa tu govorimo šele o varčevalnih, ne pa tudi varnostnih sistemih.
Zato se ne gre slepiti: avtomobili prihodnosti bodo dražji, saj bodo njihovi kupci plačevali davek vse višjim ekološkim zahtevam – po cestah pa bodo še leta in leta svinjali avtomobili s starimi tehnologijami, ki proizvedejo večino onesnaženja.
