Športni novinar, ki je bil priča obema Dakarjema, tako Afriškemu kot tistemu v Južni Ameriki, o spremembah tega še vedno najtežjega relja na svetu.
Tisoče kilometrov puščave, stotine kilometrov popolne praznine, desetine kilometrov morja sipin, navidez brezkončne nočne etape, nepredstavljiva dimenzija zaspanosti in navigacijske enigme popolnega brezpotja - to so podobe najtežjega terenskega vztrajnostnega relija na svetu – relija Dakar. Oziroma so bile. Reli, ki je bil desetletja sinonim za najskrajnejšo saharsko dirko, je v slabem desetletju dirkanja na južnoameriškem kontinentu izgubil svoj nekdanji imidž.
Letošnji Dakar: Camel Trophy ali Pike's Peak?
Da ne bo pomote, reli Dakar tudi tisoče kilometrov od kraja Dakar, glavnega mesta Senegala, še vedno ostaja najtežji in najdaljši reli na svetu, najlegendarnejša terenska preizkušnja in najbolj smrtonosna vztrajnostna dirka. Je reli, ki zahteva več kot le dirkaško znanje, kjer še šteje iznajdljivost in solidarnost voznikov, dirka, na kateri tudi najmočnejši dedci jokajo kot otroci in ki je noben dirkač ali vozilo ne konča brez težav. A vse to na nekoliko drugačen način. Letošnja trasa se zdi kot združitev dirke Camel Trophy s Pike's Peakom, torej legendarno najtežje premagovanje brezpotnih blatnih pasti zlito z najvišjo gorsko dirko na svetu. S startom na robu džungle v Paragvaju so se tekmovalci najprej borili z blatnimi pastmi in nato preko Argentine kmalu drveli proti Boliviji vse do nadmorske višine 5.000 metrov nad morjem. Podoba Dakarja se je torej precej spremenila.
Lokacija odvisna (tudi) od gospodarske moči gostiteljic
V skomercializiranem svetu tako velika dirka ni mogla preživeti v Afriki. Južna Amerika ima fanatične navijače, ki si v milijonskem številu ogledajo dirko v živo, kar ni primerljivo z nobenim drugim športnim dogodkom na svetu. Ima bolj razvito gospodarstvo in turizem, ki sta pripravljena plačati za medijske prenose iz njihovih dežel. Ja, tudi ta dirka je seveda posel; s štartninami, ki se začnejo pri okoli 15.000 evrih in za katere je potrebno paziti, da ne upadajo. Zato težave in etape niso tako brutalne kot so bile na črnem kontinentu. Tudi nova generacija, ki zdaj dirka, verjetno sredi Sahare, brez GPS-a in na 1.000 ali 1.500 kilometrskih etapah ne preživela.
Zato so potrebne prilagoditve, kot je na primer selitev v bolj civilizirano okolje, ki vsaj v teoriji pomeni večjo varnost, čeprav se v resnici zaradi tega le poveča stopnja tveganja dirkačev. Ker je manj navigacijskih težav in manj fizične izčrpanosti, dirka postaja manj avanturistična, a zato bolj dirkaška. Kar z drugimi besedami pomeni, da jo je lažje prevoziti, a težje zmagati. Tudi letos je to že dokazal Al-Atijah, ki je prišel po tako želeno zmago za Toyoto, a jo bo najverjetneje z odlomljenim kolesom moral prepustiti enemu od zvezdniških voznikov Peugeotove ekipe. Barreda Bort je že prvi dan utopil Hondo, ki si želi prekiniti poldrugo desetletje prevlade KTM-a, a se bo, kot kaže, to še nekaj časa nadaljevalo.
50.000 evrov je najcenejša vstopnica v svet Dakarja
Dirko je torej tudi na južnoameriškem še vedno zelo težko končati. A predvsem jo je preklemansko težko začeti. Dirkaški proračun je vsaj 50.000 evrov za najosnovnejšo možnost dirkanja z motorjem (sam, brez mehanika), kot se ga v zadnjih letih loteva na primer edini slovenski dirkač Simon Marčič. Za ta denar si kupiš start, brez garancije, da boš lahko dirkal en sam dan. A dobiš garancijo, da boš dirkal v razmerah, kot jih ni nikjer drugje, da boš vozil na dirki, s katero se po prepoznavnosti v svetu lahko kosa le monaški grand prix, 24 ur LeMansa in Indy 500, predvsem pa, da boš tudi kot (pol)amater lahko dirkal z največjimi legendami tega športa v najtežjih razmerah, ki jih je mogoče najti v dirkaškem svetu.
In zato je skoraj vseeno, če se dirka začne na robu Sahare ali na robu amazonskega deževnega gozda, če dirkače plašijo in uničujejo tisoči kilometri praznine ali pettisoči metri nadmorske višine. Težjega in brutalnejšega relija v bolj fascinantni naravi in skrajnejših razmerah pač na svetu še vedno ni.
David Stropnik
novinar POP TV
foto: Marcin Kin / KTM Media Library