Delo krepi človeka

Dela se Slovenci sicer ne branimo, a iskanje bližnjic nam vseeno ni tuje. Sami sebe na glas ne poveličujemo, a neuspeh sodelavcu ali kolegu (ne prijatelju) skoraj privoščimo. Nekateri pa celo menijo, da delo 'krepa' človeka. Pa ga res?

2. 12. 2019

Sam bom strokovno na to težko odgovoril, niti ni to moj namen. Lahko odgovorim, kako čutim, kako skozi življenjsko obdobje delo dojemam. Človek je verjetno ustvarjen tako, da si je zmožen z delom služiti kruh. Jasno, dela se razlikujejo in nekateri res garajo, po vrhu vsega še za skromne fičnike. Naše delo, delo avtomobilskega novinarja, številni vidijo kot eno izmed lepših. Priznam, kot najstnik sem sanjal, kako lepo bi bilo se voziti z dobrimi avtomobili. Tako sem takrat videl delo avtomobilističnega novinarja. Jasno, slepo!

Zdaj, po 20 letih dela kot avtomobilistični novinar, vem, da naše delo spremlja še marsikaj. A da se razumemo – se ne pritožujem, in če bi se moral v mladosti še enkrat odločiti, ne bi okleval niti za trenutek. Pod črto, navkljub dodatnim zadolžitvam, ki jih avtomobilistični novinar ima, delo ni težko. Ni garaško. So pa nekatere stvari, na katere je treba biti pozoren. Če se ozrem v mladost, se za svoje telo nisem kaj dosti brigal. Aktivni športnik, igre z žogo in atletika. Telo sem obremenjeval, včasih tudi preveč. Potem sem šport postavil v kot in sedel za računalnik, za volanski obroč in na letala. Prav slednje vsi vidijo kot nekaj čudovitega. Seveda je, ko se leti na počitnice. Drugače pa je, ko se moraš zbuditi ob 5. uri zjutraj, teden za tednom. Sploh če nisi jutranji tip. Takrat pač spiš na letalu. Položaj telesa, tvoje glave pa je daleč od tistega, ki ga imamo v postelji. To zdaj vem. Telo me je izdalo, natančneje vrat. Ali pa sem jaz njega?

Ne vem, to še ugotavljava, ampak sva trdno prepričana, da nama bo uspelo! Četudi so me zaradi nezmožnosti dela ali predvsem zaradi skrbi za moje zdravje pri enem od slovenskih zastopnikov grdo napadli, ko sem z opornico za vratom sedel doma, namesto da bi sedel na letalo. Bolj jim je šlo za promocijo svojega novega avtomobila, kot za skrb za moje zdravje. Tako pač je – ljudje smo za nekatere samo delovni stroj, ki ga je treba izkoristiti. Ko crkne, se kupi novega.

Priznam, bil sem močno prizadet (in sem očitno še, sicer tega ne bi pisal!), razmišljal sem, ali se je sploh še vredno ukvarjati se s poklicem, kjer te nekateri na drugi strani izkoriščajo do zadnjega atoma moči.

Pa se je zgodilo. Zapustil nas je Lucky (Dušan Lukič). Žalost, jeza in strah (o katerem se je razpisal že Saško v uvodniku). Lucky je našel nove izzive nekje drugje. Najprej sem mislil, da nas je pustil na cedilu, a po nekaj prespanih nočeh vem, da ni tako. Želim mu uspeha (vendarle sva bila 20 let več kot le sodelavca), hkrati se mu zahvaljujem. A zakaj? Zato, ker je s svojo potezo vsem nam na Avto magazinu v roke porinil nove izzive. Ekipa ostaja trdna, tudi malce okrepljena (pridružil se nam je Matjaž Korošak, ki ni zgolj sodelavec, ampak tudi dolgoletni prijatelj!), predvsem pa smo vsi skupaj pripravljeni še bolje prijeti za delo, ki ga imamo radi. Torej, Lucky, hvala ti. Hvala pa tudi vsem sodelavcem, ki z energijo in voljo jasno sporočate, za katero revijo delate in pišete. Gremo naprej!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri