Kolumna Tomaž Porekar: Staro je tudi novo

Ženeva je mimo, vsaj če jo gledamo z novinarskega stališča.

12. 3. 2011

Kriza tudi. Najbrž ni bilo nikogar, ki bi lahko za letošnjo bero rekel, da je izražala kakršnokoli krizo v avtomobilski industriji. Dobro, za japonske izdelovalce še ni mogoče povsem trditi, da so se otresli strahu, ki so se ga navzeli pred dvema letoma. Kriza tako tam še ni mimo, če izvzamemo tiste znamke, ki so tako ali drugače povezane s Toyoto ali niso v navezi z evropskimi partnerji.

Pri vseh drugih pa je bilo optimizma in novosti na pretek. Ali lahko govorimo o kakšnih trendih, novih gibanjih? Lahko, čeprav je res, da smo skoraj vse že videli.

Gre zgolj za obujanje starih in uveljavljenih razredov. Tako se tudi za evropske kupce ne zdi več nemogoče, da se ne bi navduševali nad manjšimi limuzinami. Audi je s študijo A3 namenjen tja, kamor se je že odpravilo nekaj drugih (Jetta, Fluence). Kmalu lahko pričakujemo še nekaj posnemovalcev (Mercedesov novi razred A, avtomobil te vrste ima tudi Peugeot, a je za zdaj namenjen le Azijcem in Južnoameričanom).

Medtem ko se je še pred letom dni zdelo, da pri kupcih tudi avtomobili višjega srednjega razreda nimajo veliko možnosti, zdaj Hyundaiev i40 ali Kijina Optima odpirata drugačne perspektive (z odlično prodajo v Nemčiji pa jih je potrdil tudi Passat).

Najbolj pa se bo v prihodnjih letih namnožila in spremenila ponudba med manjšimi enoprostorci. Njihova velikost je obratno sorazmerna z vse bogatejšo opremo, ki v ta razred prihaja iz večjih in prestižneje zasnovanih avtomobilov.

In kako je s športnimi? Čeprav se zdi, da marsikatera znamka športni avtomobil najde šele tedaj, ko nima pokazati česa drugega, se tudi tu nakazuje prihodnost podobno kot pri enoprostorcih: v modi je vse, kar je majhno, bogato opremljeno in cenovno še v pravih okvirih.

In zelena zgodba? Ta je zdaj tako rekoč že zapoved! V vse več državah Evrope bo vse teže prodajati avtomobile, ki bodo izpustili več kot 100 g CO2 na prevoženi kilometer. Četudi so za zdaj te različice v manjšini, pa se skoraj vse znamke temeljito pripravljajo na zaostritev davkov in predpisov za tiste, ki bodo izstopali navzgor. Hibridizacija in elektrifikacija sta tako že tu, le da je zdaj večja težava v tem, da le redkokateri izdelovalec lahko zadovolji povpraševanje po tovrstnih pogonih. A poti nazaj ni.

Edina neznanka, kljub velikemu hrupu z novostmi, vsaj zame ostaja Fiat. Ali bo velikemu Sergiu zares uspelo spremeniti Italijane (in celo Američane)? Če pogledamo Alfo 4C, no, tudi Lancijinega Ypsilona, je odgovor lahko celo pritrdilen.

Kdo naj bi v Evropi pokupil vse Marchionnejeve italo-američane, pa kljub intenzivnemu spraševanju znancev vseh narodnosti nisem mogel izvedeti.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri