Politiki radi govorijo o Evropi dveh hitrosti, o bogatih in revnih v Evropi, a jim je takšno neposredno izražanje prepovedano.
Pri nakupu avtomobilov pri nas in drugod po Evropi je podobno. Vsi hočemo takšne z nešteto tehnološkimi in prestižnimi novostmi, ki nas med vožnjo bolj varujejo, bolj razvajajo in tudi navzven pokažejo, kako dober okus imamo, kako sanjski je naš avto in koliko smo zanj navsezadnje dali.
Še ni tako daleč, ko je ugledna znamka ugotovila, da bi lahko svoj ugled še povečala, če bi vsi njihovi novi modeli za varnost dobili pet zvezdic. Rečeno – storjeno! A kupci so odgovorili, da jih varnost kaj malo zanima. Za vse pa je imela ta akcija vendarle pozitiven učinek, saj so avtomobili skoraj vseh znamk zdaj varnejši, evropska industrija pa se je družno ubranila tudi prvega navala kitajskih izdelovalcev, katerih prvi primerki avtomobilov za evropske trge so na preizkusih trčenja dosegli tako porazne rezultate, da so se morali iz Evrope umakniti.
Zdaj se v evropsko ponudbo na velika vrata seli elektronizacija najrazličnejših vozniških opravil, pri čemer je v ospredju spet varnostna tehnologija.
Radarski tempomat, samodejno zaustavljanje pred oviro, ohranjanje smeri (voznega pasu) ali opozarjanje, da smo z njega zapeljali, nadzor voznikovega mrtvega kota in še marsikaj v tej smeri se zdaj seli v množične avtomobile, iz premijskih in višjih razredov vse niže. Če mislite, da so izdelovalci te naprave v svoje novosti vgradili brezplačno, se seveda motite. Razumljivo je, da za nekaj več v avtomobilu pričakujejo tudi nekaj več na svojem računu.
Kako je bilo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti? To ni vprašanje za tiste, ki bi radi sesuli sedanje politike, ampak za one, ki se še spominjajo, s kakšnimi avtomobili smo se vozili v 'Jugi'. Prvi odgovor je seveda – z Yugi, nekaj pa je bilo tudi uvoženih (prek 'konsignacije' – se sploh kdo še spomni te besede?). Bili pa smo tudi taki, ki smo se že tedaj ukvarjali s preizkušanjem avtomobilov.
In zadeve so bile podobne kot zdaj – za malo denarja malo muzike.
Poglejte na primer v tej številki Avto magazina preizkušeno Dacio Duster. Njena izhodiščna cena je nekaj drobiža manj kot deset tisoč evrov, a če si želite avtomobil, s katerim bi se kolikor toliko enakovredno postavili ob bok tekmecem, bo za ustrezno 'naloženega' Dusterja treba dodati še več kot polovico.
Razvoj stane, je stal in bo stal. Tudi v zadnjih dveh desetletjih se ni veliko spremenilo, čeprav je bil na tehnološkem področju seveda narejen velik napredek. Pri avtomobilih pa še vedno pišemo o sanjskih – in o tistih, s katerimi se vozimo …
Tomaž Porekar