Zdaj je čas za avto leta, evropski avto leta. Dosedanji običajni čas razglasitve smo v žiriji premaknili z zadnjega ponedeljka v novembru preteklega leta na prvi ponedeljek v marcu tekočega leta.
To je trenutek, ko se vsa svetovna avtomobilistična medijska srenja zbere v Ženevi, ko se začnejo prve gala predstavitve novosti za prihajajoče leto. Torej povsem pravi čas, da naredimo bilanco za nazaj.
Člani žirije, 57 specializiranih novinarjev iz 23 evropskih držav, smo že ob prelomu leta izbrali sedem finalistov. Nato smo imeli skoraj dva meseca časa, da iz te sedmerice izberemo najboljše. Tu pa se začne največja težava! Letošnja sedmerica ni kar tako, gre za sedem avtomobilov, za katere bi težko rekli, da na njih najdemo karkoli slabega. Mogoče je presenetil le izbor, saj med njimi ni ne Hyundaia i40 ne Kie Picanta, ki bi si brez večjih težav tudi zaslužila, da sta med sedmimi kandidati. A izbira je bila rezultat glasovanja nas novinarjev in – naj se sliši še tako čudno – rezultat demokratske odločitve …
Ko boste to brali, bo znan tudi že prvi izmed sedmerice, ki si je lahko nadel naslov evropski avto leta 2012. Če morebiti ne veste, ta naslov je daleč najstarejši od vseh izborov avtomobilov, osebnosti in še česa, ki so se pojavili v 48 letih od ustanovitve (1964)!
Letošnji izbor je zastavljen tako, da zmagovalec ni bil znan prej kot v ponedeljek nekaj po tretji uri popoldne. Zaprte glasovnice vodilnih članov žirije so odločile na mestu samem. Za napetost je bilo torej poskrbljeno!
A napeto je bilo že ob odločanju, komu podeliti katero mesto in mu prisoditi primerno število točk. Najprej se mi je zdelo, da je moja vsota 25 točk premalo, da bi lahko pravično dosodil primerna mesta sedmerim kandidatom. A sem potem ugotovil, da bi imel povsem enako težavo tudi, če bi se vsota, ki jo lahko razdelim, povečala na 50 ali 100 točk.Še vedno je bilo treba odločati po istih merilih. Najpomembnejša so tehnična naprednost, oblika, kakovost in cenovna primernost.
Seveda bi se lahko osredotočil le na eno od njih, a vsaj zame to ne bi bilo sprejemljivo, ker poskušam vsak avtomobil soditi po tem, kako in za koga je narejen. Najbrž imam zaradi tega tudi več težav pri odločanju ali pa ne, kdo ve!
Ko to pišem, še ne vem, kako se je končalo končno glasovanje nas vseh in kateri od sedmih je postal avto leta. Zdaj, ko to berete in ko je glasovanje končano in znano, je tudi povsem nepomembno, kdo je 'podavto leta', kot bi si moji športni novinarski kolegi v hrvaški govorici sposodili oznako za najbolj nehvaležen športni uspeh – drugo mesto. Tudi vsa druga mesta ne ostanejo v spominu.
Moj glasovni listek pa je bil takšen: Ford Focus 5, Opel Ampera in Volkswagen Up! po 4, Citroën DS5, Fiat Panda, Range Rover Evoque in Toyota Yaris po 3.
Tomaž Porekar