Kolumna Tomaž Porekar: Kitajska II

20. 11. 2011 | Tomaž Porekar
Deli
Kolumna Tomaž Porekar: Kitajska II

Obisk Kitajske je zdaj že za dva tedna bolj oddaljen, a vtisov o obsežnosti države ni nič manj

Pred leti sem nekomu razlagal, da ne verjamem, da bodo Kitajci res lahko pokupili vse avtomobile, ki naj bi jih tam naredili. Moja utemeljitev je bila, da imajo premalo cest, da bi lahko z avtomobili po njih vozili. Hujše zmote, kot je bila ta, pravzaprav še ni bilo! Po kitajskih podatkih imajo namreč kar 74.000 kilometrov avtocest (od tega jih je kar 95 odstotkov takih, kjer je za uporabo treba plačati cestnino).

Vožnja po avtocestah je sicer nekaj povsem drugega kot tista po kitajskih velemestih. Če niste v mestu ravno v nedeljo zjutraj ob osmih, ko je bil promet res znosen, je na mestnih cestah vse, kar leze in gre. Pravzaprav je prav poudarjena množičnost (gneča) največja težava kitajskega mestnega prometa, tako da na primer pekinška mestna uprava že ukrepa: tam ni več možen svoboden nakup avtomobilov.

K temu ukrepu seveda svoje prispeva tudi zelo močna onesnaženost zraka, čeprav tudi pogled na temen dim iz številnih tovarniških dimnikov takoj vzbudi misel, da je miselnost o varovanju okolja še slabo razvita. Večina avtocest, po katerih smo se na Kitajskem lahko vozili, pa kaže na to, da vsaj ceste za širitev števila osebnih avtomobilov ne bodo prevelika ovira. Prej stroški za cestnine, ki so za običajne kitajske plače najbrž kar precejšnji – za 300 do 500 kilometrov vožnje po avtocestah je treba odšteti tudi do 400 juanov (RMB), kar je okroglih 44 evrov. Klub sorazmerno visokim cestninam pa je na večini avtocest kar močan promet, zlasti tovorni, in včasih se zdi, da so podobne razmere kot pri nas na avtocestni povezavi med Madžarsko in Italijo.

No, tovornjaki so še vsaj za polovico slabše vzdrževani in večina jih je tudi za kakšno desetletje starejših. Visoke prevozne stroške je pač treba na neki način zmanjšati, to pa je najbrž mogoče prav z daljšo amortizacijsko dobo tovornjakov. Vsaj po voznem parku osebnih avtomobilov pa lahko sklepamo, da so si ti pridobili podoben ugled kot vsepovsod po razvijajočem se svetu:  a posameznike so dokaz osebnega uspeha in vzpona po družbeni lestvici. V dveh zastojih na avtocestah smo se seveda lahko 'zbližali' tudi s sosedi v koloni spredaj in zadaj.

Čeprav je bilo sporazumevanje težko, saj smo govorili vsak svoj jezik, pa ni bilo težko uganiti, kaj te kot voznika nekega novega, povsem neznanega Audija sprašujejo: koliko stane! Seveda je bilo to predvsem vprašanje, ali si ga lahko privoščijo in kako premožen si ti v tem avtomobilu.

Po kitajskih podatkih prodaje osebnih avtomobilov se je letos oktobra prodaja osebnih avtomobilov v primerjavi z lani dvignila zgolj za 1,4 odstotka, na 1,2 milijona avtomobilov. Se torej posel ustavlja?

Tomaž Porekar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja