Kolumna: Tomaž PorekarTehnologija napredka II

Če na avtomobile skušamo gledati brez čustev in predsodkov, ljubiteljstva in zanosa, seveda pa tudi kar tako, ko izbiramo ali kupujemo nov avto, nam vedno znova ostane vprašanje ‒ koliko pa stane?

11. 8. 2015

Tisti, ki obljubljajo posodabljanje prometa, od Jankovićevega zanesenjaškega arhitekta/ljubiteljskega kolesarja Janeza Koželja do zavednega predstavnika podjetništva iz Silicijeve doline Elona Muska, vedno povedo le del celotne zgodbe. Pri oznanjanju napredka na vseh področjih individualnega prometa, pa naj gre le za zgodbo o izgonu osebnih avtomobilov iz Ljubljane ali za tisto o postopnem udejanjanju popolne avtonomijo v prometu, bi se pri tem vedno znova lahko (morali?) vprašati: Koliko to stane?

Na eno ali drugo skrajnost odgovora ne bomo dobili zlahka, če sploh. Pa naj gre za to, da ga 'inovatorji' ne poznajo ali pa ga zaradi političnih ali kakšnih drugačnih posledic ne upajo povedati. Navsezadnje smo imeli v Sloveniji (oprostite, na Štajerskem) primer hude državljanske nepokorščine, zaradi katere sta bila vsaj dva politika ob svoja stolčka.

Lahko pa se tudi vprašamo, kam vodi sedanja tekma premijskih znamk pri njihovem hitrem opremljanju avtomobilov z različnimi sestavnimi deli, ki bodo v prihodnosti omogočili vožnjo avtomobilov brez voznikov.

Na voljo so podatki o cenah nekaterih elektronskih pripomočkov. Za elektronski sistem za nadzor mrtvega kota zdaj dobavitelji zahtevajo od 150 do 200 evrov, avtomobilski izdelovalci ga končnim kupcem prodajajo za 300 ali celo 400 evrov. Za različne podobne elektronske gedžete so cene podobne. Če lahko izdelovalci avtomobilov kupcem prodajo več elementov hkrati, je lahko zaslužek še večji, saj veliko elektronskih pomagal uporablja skupne tipala, kamere ali procesorje. Saj navsezadnje že vsak kupec ve, kako 'radodarni' so zdaj izdelovalci, odkar je EU uvedla obvezo, da so vsi novi avtomobili opremljeni z ESP. Prodajalci tako ponujajo še številne dodatke, kot so samodejno delujoča elektronska ročna zavora (pri čemer prihranijo sestavine običajne ročne), pomočnik za speljevanje v klanec, zavorni ojačevalnik in še marsikaj.

Razvoj je že dosegel, da celoten elektronski podporni sistem nekega sto tisoč evrov vrednega avta ni večji od dlančnika. Strokovnjaki napovedujejo, da se bo veliko sestavnih delov za elektronske sisteme v prihodnjih petih letih pocenilo do 70 odstotkov.

Za zdaj se večina dražjih elektronskih pripomočkov najde zgolj v modelih premijskih znamk. A z zmanjšanjem nabavnih cen za takšne pripomočke že lahko opazujemo njihov prodor v nepremijske avtomobile. Pri General Motorsu in Oplu so to že pred časom imenovali demokratizacija v avtomobilski industriji.

Seveda je pohvalno, da lahko podobno kot pri prodoru varnostnega pasu, ABS, varnostnih blazin, dobro odpornih karoserij na trčenja ali ESP vidimo, da bo tudi samodejni sistem za preprečevanje trka kmalu postal obvezni sestavni del novih avtomobilov.

A vse skupaj je vse teže združljivo z drugim evropskim trendom – osiromašenjem kupne moči večine prebivalcev.