Še mulec na faksu sem bil, z nekim starim Fiatom sem paradiral in zdelo se mi je vse oh in sploh. In večino prostega časa sem, jasno, preživel v delavnici pri prijatelju. Saj veste; orodje, šmir in težke mehaniške debate. Med drugim tudi o znancu, ki mu je uspelo privoščiti si skoraj novega Fička in ki je imel neko svoje, nam nerazumljivo videnje športnosti avtomobila. (Jah, takrat smo o športnosti govorili, tudi ko je imel motor dobrih 20 'konj'.)
Je govoril, kako da on divja, dirka in vse prigode okoli tega. Ni minilo nekaj mesecev, ko je ponosno razkril, da vozi tako hudo športno, da ima ročico menjalnika (takrat še kovinska palica) od superšportnega pretikanja v prvo in tretjo prestavo že pošteno zvito naprej. Kako so morali ječati sinhroni in zobniki v menjalniku, si lahko le mislimo.
Trideset let pozneje (da iz tega ne naredim Vojne in miru) povsem druga scena in ljudje. Pravi možakar, pravzaprav mi predava, me poučuje, da ima neki avtomobil popolnoma zanič menjalnik. Da se ne da športno pretikati. Na koncu je prišlo tako daleč, da sva se skupaj odpeljala, jaz za volanom, on zraven, jaz pa pretikam po njegovih navodilih. Pravi: »Zdaj, zdaj hitro pretakni v tretjo!« Tk, in pretaknem, hitro kot DSG. Sem kar videl vprašaj nad njegovo glavo. »Okej,« reče, »pa daj zdaj iz pete v četrto!« Tk, in pretaknem. »Jah, pri meni to ni šlo,« pa gor in dol pa milijon nekih izgovorov.
Ni vsak za vse. To je jasno. Da bi nekako za silo uspešno razumel mehaniko, je treba kdaj pa kdaj kak menjalnik (ali motor ali karkoli drugega) razdreti in sestaviti nazaj ali pa imeti prirojen občutek za mehaniko. Še najbolje, če oboje.
Dejansko stanje je naslednje: razdiranje in sestavljanje mehanskih sklopov je dokazljivo in menda je splošno znano, da to počno le redki, za občutek pa vsi (v tem primeru vozniki) mislimo, da imamo najboljšega na svetu. In tudi če nekdo za nekoga reče, da je brez občutka, je to nedokazljiva izjava, ki ji ni treba niti ji ni priporočljivo verjeti.
Pretikanje ročnega menjalnika je verjetno najbolj reprezentativno dejanje, kjer prideta do izraza občutek in razumevanje mehanike, ampak v osnovi velja to tudi za pritiskanje na gumb za varnostne utripalke, le v krepko manjši meri. Skratka: če imaš občutek in razumeš delovanje, potem lahko z malo napora (beri: z majhno silo) dosežeš enak rezultat kot oni drugi brez občutka in brez razumevanja, a s to razliko, da oni drugi s časom (torej z vsako 'operacijo') nekaj doda v ta mehanski sklop, se pravi akumulira neki potencial, ki pripelje do hitrejše obrabe in končno do zloma. Navadno potem tak reče, da je pa ta znamka avtomobila popolnoma zanič.
Nisem noben fetišist in ne bom trdil, da avtomobil čuti, me pa boli srce, ko sedim poleg kakega 'veščega' voznika, ki mesari z mehaniko.
Vinko Kernc
vinko.kernc@adriamedia.si
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol