Kolumna Vinko Kernc: Čakam

To, kar je naredil Renault z Dacio, je le primer mojega splošnega, zdaj že nekajkrat javno obelodanjenega mnenja: da povprečni ljudje ne potrebujejo drage in elektronizirane avtomatike, obkrožene s karoserijo avtomobila, ampak varen, zanesljiv, udoben, prostoren in dovolj zmogljiv (kar pri omejitvah in naših kaznih ni težko) avtomobil, ki si ga lahko privoščijo, ne da bi naslednjih sedem let jedli le po enkrat na dan.

22. 10. 2011

In stvar učinkuje, celo (in še posebno) v Nemčiji! S klicajem, če morda niste opazili. In Nemci niso denarni reveži. Zelo podobno, a ne toliko izrazito (pa tudi ne tako uspešno), počne Fiat z Grande Puntom, Opel s svojimi Classic Astrami, Škoda s klasično Octavio in tako dalje.

Zdaj pa čakam še na avtomobil zase.

Ker kaj je pravzaprav Dacia: avtomobil iz preloma osemdesetih v devetdeseta leta, a z nekaterimi današnjimi standardi. Obveznimi (ekologija, torej tudi poraba pa varnost) in neobveznimi (elektrifikacija vrat in šip, klimatska naprava), a skoraj nič več kot to. In – več kot le očitno – je to ključ do uspeha.

Potemtakem ni preveč utopično pričakovati, da bi se nekje nekdo spomnil in po istem receptu naredil – športni avtomobil. Da ne naštevam ugotovitev za Dacio – enako, le z izrazitim športnim elementom, se pravi motorjem, podvozjem. Pa sploh ni treba, da ima 560 'konj' kot novi M5, ravno nasprotno, tudi 150 jih je dovolj. Če slučajno niste uganili, malo merim na kakega 323 ali 75. Avtomobil za vsak dan, mulca v šolo, žensko v kino (če bom rekel v štacuno, bom šovinist), v soboto na piknik, vmes pa na kak vogal prazne ceste, zadnji pogon, brez sistema ESP in z gumbom za izklop zavornega ABS.

Če v Münchnu ali v Milanu (okej, Torinu) potegnejo iz arhiva stare načrte, z današnjim znanjem to ne bi stalo prav veliko. Hočem reči: avtomobil bi lahko stal 15 tisoč evrov in bil za doživljanje precej bolj športen od novega M5, ki se baha s 'konji,' ki jih bolj ali manj upravlja sam. In to za 100 tisoč evrov.

Na Otoku so edini, ki to znajo ponuditi. Sicer na malce drugačen način, a ostaja srž: klasičen športen avtomobil brez elektronike, za katero vsi snovalci in inženirji trdijo, da je zabavna, vsi vozniki uživači pa nasprotno. Govorim o (na primer) Westfieldu (na katerega imam čudovite spomine, ko sem ga drgnil po luksemburških krivinah), a ima dve napaki: ni dnevno uporaben in je (tudi zato) predrag.

Upanje umre zadnje, sicer pa morda celo bolje tako, en soliden rabljen 323 stane jurja (plus-minus) z dodatnim kompletom koles za zimo in rezervno zadnjo lučjo, če je malo podrsan, pa še toliko ne.

Vinko Kernc