Kolumna Vinko Kernc: Pismo iz groba

Malo za šalo, med vrsticami pa zares.

15. 10. 2011

Včeraj (29. 9. 2011) ponoči sem približno 300 kilometrov nemške avtoceste odpeljal z 200 in več kilometri na uro. Verujoč v vse, kar nam pravi država (tudi skozi medije), sem mrtev.

In vam tako iz prve roke povem, da je biti mrtev prav v redu. Z mano so tudi trije sopotniki iz avtomobila, ki sem jih vozil; na koncu poti, skozi Avstrijo in Slovenijo, smo poslušali glasbo. Tu je tudi neki divjak, ki je pred dnevi na neki slovenski avtomobilski cesti divjal z 200 kilometri na uro (24ur.com). Tu so tudi številni dirkači – Vettel, Alonso, Schumacher, Button in vsi drugi iz formule 1, pa večina reli voznikov in drugih. Tu je tudi večina pilotov – lovskih vojaških letal, pa tudi civilnih letal, da, tudi Adrijini piloti so tu. In stevardese in vsi potniki, jasno.

Mislim, tu je nepregledna množica divjakov plus cel svet, kopija onega prejšnjega, resničnega, skratka, očitno neki vzporeden svet, morda vzporedno vesolje v prostoru in času, ne vem, nisem 'stručko', ampak tu je vse, še celo moj domači hi-fi, enak kot oni prej, pa vsa moja fotooprema, z enako zapacanimi prednjimi lečami. Tu so tudi vse hiše, trgovine, mesta, uh, še ogromno policajev je tule (le kaj neki so počeli, lumpje, da so prišli sem?), vse ceste, pa da ne naštevam in da ponovim – tu je identičen vzporedni svet.

Ampak nekaj ne 'štima'; tudi teden dni prej, gor grede na tej poti, sem se peljal 200 in več kilometrov na uro, sicer sem spal na sovoznikovem sedežu, ampak ker smo se peljali tako hitro, sem očitno umrl že takrat. To pa pomeni, da nisem umrl včeraj, ker umreti v svetu mrtvih je nekako nasprotujoče si. Ampak če dobro pomislim, sem se tudi že kdaj prej peljal hitro; ne spomnim se natanko, kdaj, ampak verjetno že davno tega. Se pravi, da sem mrtev že davno.

Potemtakem vam moram priznati žalostno novico: ni vse tako lepo, kot sem si predstavljal in tule opisoval. Tudi tu se odlomi zob, tudi tu zboliš, tudi tu te kdo prizadene, tudi tu si lačen in žejen, tudi tu je vroče in mrzlo. Tudi tu je država, ki nas, mrtve, opozarja, da hitrost ubija (kar očitno že vemo, a kaj nam v tej situaciji to še lahko pomaga, nazaj ne moremo) in tudi tu so vse tegobe sveta živih, od položnic naprej.

Kar pa me najbolj jezi: včeraj sem torej peljal nekega vzporednega, čednega, sodobnega, velikega Audija s trilitrskim motorjem po oni vzporedni Nemčiji, v nekem trenutku (točno vem, sem preveril) natanko 180 kilometrov na uro po merilniku in (za avtomobilsko cesto) kar lepo navkreber. In so me z lahkoto prehiteli: neki mali vzporedni Peugeot, dva velika dostavnika vzporedne znamke Mercedes-Benz in še nekaj drugih, sem nehal preverjati, ker sem bil potrt.

Se pravi: tudi na tem drugem svetu je nepravičnost.

Vinko Kernc