Prebere gospa prejšnje pisanje in brez pomisleka vpraša: »A pa obstaja seznam šarlatanov?«
Avtomobil gre od novega izdelka iz salona pa do smetišča skozi precej pestro življenje. Redko, res redko ostane pri enem lastniku in pri istem pooblaščenem serviserju. Na takšne prežijo mrhovinarji. Ampak večina razmeroma hitro zamenja lastnika, običajno jih je celo več. Nekateri pri tem prepotujejo velike razdalje, tudi meddržavne in medcelinske.
A ne glede na to, v kateri točki neki konkreten avtomobil pogledamo, je v tistem trenutku ena od večjih lastnikovih skrbi, kje ga bo servisiral. V času garancije so stvari bolj ali manj jasne, potem pa nastopi tista dilema, ki je bila spočeta na koncu prejšnjega pisanja: pooblaščeni, šarlatan ali nekdo vmes?
Vozite neki boljši avtomobil in ta vam pridno služi. Ne nagaja. A ker je avtomobil sestavljen iz kosov različnih življenjskih dob, ki so odvisne tudi od načina uporabe, prej ali slej pride do točke, ko je treba locirati nastalo napako in jo odstraniti.
Poglejte primer. Pet let star avtomobil višjega cenovnega razreda zjutraj preprosto ne da glasu od sebe, zato lastnik kliče prijatelje in znance, razpošlje e-pošto, kdo bi znal pomagati ali kdo pozna koga, ki bi znal pomagati. In to je težko. Malokdo pozna več različnih mojstrov ali delavnic in le redkokdo zna po telefonu ali e-pošti ugotoviti, kaj je narobe, pa še posledic ob morebitnem nezadovoljstvu lastnika se boji. Odgovora torej ni, zato lastnik pokliče servis. Pride torej možak in ugotovi, da je crknil akumulator. Nič posebnega, današnji svinčevi akumulatorji držijo od štiri do šest let, le redko dlje.
Ampak možak ga, jasno, ne vozi s seboj, zato naroči vleko. Ker je servis v osnovi drag, lastnika popravilo z vleko in obiskom na domu vred stane približno 370 evrov. Ampak nekdo, ki se na te reči vsaj malo razume, bi šel v prodajalno akumulatorjev, kupil novega za 70 evrov in ga zamenjal. Lastnik bi mu dal še 30 evrov napitnine in vse skupaj bi bilo še vedno za skoraj 73 odstotkov ceneje.
In tu tiči vzrok za zanimanje po seznamu šarlatanov. Beseda je neprimerna in krivična, saj se marsikdo resnično dobro spozna na tehniko in je povrhu še pošten. Takšnim recimo bolje pristaja naziv popoldanski domači mehanik, ti pa so iskani približno tako kot dobri zobni tehniki.
Seznama seveda ni, saj bi ga takoj pograbila davčna služba. Je pa za avtomobil, ki je starejši od petih let, zagotovo dobro poznati vsaj enega od prej omenjenih.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja