Kolumna Vinko Kernc: Vzponi in padci, rojstva in smrti, drugič

Recesija res ni čas, ko bi se avtomobilske znamke in njihovi izdelki dvigovali in želi uspehe. Nekaterim pa, zaradi spleta okoliščin, predvsem pa tudi zaradi smotrnega načrta, tudi to uspeva.

19. 11. 2011

V bližnji zgodovini poznamo nekaj primerov, ko si je nekdo nastalo težavo obrnil v prednost. Se spomnite, na primer, Mercedesovega Aja, ki se je na nekem losovem testu nagnil preveč, da bi obstal na kolesih? V kratkem času po tem dogodku so z novo predstavitvijo pokazali prenovljen izdelek, ki je takoj zatem začel svoj uspešni pohod na trgih. Na zadnjem salonu v Frankfurtu so v svoji hali med dolgimi, dvojnimi tekočimi stopnicami na razdalji približno metra prikazovali svojo dolgo avtomobilsko zgodovino z modelčki v merilu 1 : 18 (ali nekaj takega) in na ključnem mestu je stala plišasta lutka – losa. Zdrava samoironija.

Nič novega ni, da se v zadnjem času bolje godi dragim izdelkom; že pred recesijo se je kazalo tako, med njo pa še nekoliko bolj. To je verjetno eden od razlogov, da podjetje JLR (Jaguar Land Rover) dviguje svoj imidž, drugi in vse prej kot nepomemben pa je ta, da je lastniško prešel od Forda k indijski Tati. Samo po sebi to najbrž ni nič posebnega (koliko znamk tu in tam menja lastnike!), je očitno, da je Tata ključen v dveh točkah: da je modro izbranim ljudem v JLR pustil proste roke in da je verjetno ideje tudi ustrezno finančno podkrepil. Znamki JLR cvetita kot še nikoli.

Z začetkom recesije in ob hkratnem napadu na ogljikov dioksid so bili najbolj prizadeti veliki (pa ne le veliki) terenci, ki so že iz tehnične osnove veliki požrešneži. Nissan, ki je bil do nedavnega ena od znamk z najpopolnejšo paleto terencev vseh vrst, se je znašel na nevarni točki. Če bi le malo narobe odreagiral, bi bil lahko že na poti v pozabo. Pa, k sreči, ni.

V pravem trenutku je našel pravo pot: ker mu ni uspelo s klasično zasnovanim avtomobilom spodnjega srednjega razreda, so se njihovi vodilni vprašali: kako lahko združimo to, v čemer smo zelo dobri, s tistim, kar išče trg? In nastal je Qashqai, avtomobil Méganovega razreda, ki je dišal po terencih, a to ni bil. In je potolkel vsa, tudi najbolj optimistična pričakovanja, čeprav je marsikdo ob njegovi predstavitvi 'modro' vprašal, kaj je hotel pesnik povedati s tem.

Zdaj, po že štirih letih obstoja, ga tovarna v Veliki Britaniji še vedno izdeluje v treh izmenah. To se zgodi zelo redko, še posebno pa japonskim znamkam. Po njem je prišel Juke, v številkah malo manj uspešen (kar je zaradi njegove majhnosti razumljivo), relativno gledano pa prav tako, in ob podpori dobro motoriziranega (dizel) Murana ga ta segment postavlja med uspešnejše znamke ta hip. Samo toliko, da vidite, da je tudi v teh časih mogoče dobro delati z avtomobili.

Vinko Kernc