Kolumna: Vladimir StankovičČisto dirkaške težave – nadaljevanje

Če moram čakati, najrajši berem. Pomaga, če gre za nekaj ur. Ko se ure podaljšajo v tedne in mesece, pa je kriza! Edina tolažba je, da mi vsaj knjig ne bo zmanjkalo.

13. 6. 2016

Nadaljevanje sage Čisto dirkaške težave je sila dolgočasno. Kot sem uvodoma omenil, gre za eno samo čakanje: na ta in oni rezervni del, na nove (ne)predvidene zaplete, na nova neprijetna presenečenja ... Hvala bogu za selektivni spomin, ki bo, že po prvi dirki, zagrebel globoko v podzavest vse pripravljalne težave in povzdignil na površje le tisto, spomina vredno.

Med spomini gotovo ne bo ostalo to, da sem se letos abstiniral od Rechberga in Verzegnisa, optimistično upam, da se najlepši spomini bodo pisali na Gorjancih. In tudi na vseh drugih letošnjih dirkah. Neskromno? Kot vedno.

Medtem me je nekoliko potolažila italijanska šlamparija. Dirka v Verzegnisu, ki je bila točkovana za evropski pokal ter avstrijsko, italijansko in slovensko prvenstvo, je bila prekinjena in odpovedana že po polovici prve nedeljske vožnje. Formule in prototipi sploh niso štartali! Organizacijske težave, začinjene s popoldansko nevihto, so odplaknile že drugo dirko letos (prvič evropsko dirko na Portugalskem).

Kdor pozna dirko v Verzegnisu, ne bo presenečen nad razpletom. Italijani organizacijsko komaj presežejo hrvaški nivo, v določenih podrobnostih pa so še slabši: pokvarjeni dirkalniki sredi proge, kaos v boksih, zamude itd. Ko temu dodamo več kot 300 dirkalnikov na štartu, oldtajmerje in vso preostalo navlako, je jasno, da lahko le z obilico sreče izpelješ takšno prireditev v razumnem času. Italijani tokrat niso imeli sreče.

Zdi se, da tudi AŠ2005 nima sreče pri izbiri dirk v tujini, s katerimi krpa domače državno prvenstvo. Polomu na zagrebškem Sljemenu je sledil Verzegnis. Na obeh dirkah je nastopila le peščica slovenskih dirkačev, čeprav sta obe dirki oddaljeni manj kot 200 kilometrov od prestolnice. Kaže, da jim v zvezi ni uspelo razvozlati uganke nenastopa naših dirkačev v tujini. Kaže tudi, da trmasto vztrajanje pri gostovanju na Hrvaškem in v Italiji (kar štiri dirke pri južnih in zahodnih sosedih!) ni racionalna rešitev ob dejstvu, da se nam ponuja kar nekaj mnogo boljših dirk v Avstriji. Vsa moja opozorila o tem (celo konkretni predlogi) so do zdaj na AŠ-u naletela na gluha ušesa, floskule o 'neuspelih pogajanjih z OSK' pa znam že na pamet.

Letos imam preveč osebnih (čisto dirkaških) težav, da bi se resno sekiral zaradi prekinjenih dirk v Italiji in AŠ-evih problemov. Vse, kar ta hip želim (in potrebujem), je, da se z Nemesisom čim hitreje povzpneva na Gorjance. Potem bo vse v redu in bom znova zmožen poglobljenih kritik zveze, Italijanov, Avstrijcev in vseh drugih, ki jih imam rad.