Peto mesto v razredu in deseto mesto skupno ni rezultat, s katerim bi se lahko pohvalil. Pa vendarle, dirkaški užitki niso nujno pogojeni z rezultati. In na dirki v Lučinah sem zares užival!
Če sediš v dirkalniku, ki ni sposoben zmage, je treba motivacijo poiskati drugje: v vozniškem perfekcionizmu, v dejanskem limitu, ki ga premoreš, v užitku, ki ga ponuja sama vožnja ... To pa je lahko prekleto težko!
Že pred dirko v Lučinah sem vedel, da so sanje o visoki uvrstitvi (stopničke v skupni uvrstitvi) iluzorne. Italijani in Čehi z novejšimi, močnejšimi in hitrejšimi dirkalniki so neulovljivi in ni mi preostalo nič drugega kot loviti rezultatske drobtinice za njimi. Ampak komu mar! Po vseh težavah v tej sezoni sem moral (znova!) opraviti sam s seboj. Moral sem začutiti svoj dirkaški limit, ki ni pogojen s tem, v katerem dirkalniku tekmujem. Moral sem dokazati sebi, da s tem dirkalnikom hitreje ne gre! In v cilju tretje lučinske vožnje mi je to tudi uspelo. Ne rečem, da je sladko kot zmaga, ampak je prijetno in pomirjujoče.
V Lučinah sem dokončno odpravil še eno psihično oviro, ki sem se je šele pred kratkim zavedel. Dirkanje z dvolitrsko formulo se mi zdi v primerjavi z močnejšimi dirkalniki, ki sem jih vozil v zadnjih letih, precej bolj enostavno, lahkotno, po domače mala malica. Delno je res, a dirkanje na limitu nikoli ni mala malica! Lučinskih ovinkov sem se moral lotiti z vso resnostjo, borbenostjo in tudi korajžo, ki jo premorem. Seveda, temu so sledili pravi vozniški užitki in razočaranje zaradi skromnejše uvrstitve je bilo manjše. Okej, priznam, da zavidam Italijanom zmogljive dirkalnike, da mi je neprijetno zaradi dejstva, da slovenski vozniki nismo zmogli stopničke ne v konkurenci formul in ne v konkurenci avtomobilov – celo nekoliko jezen sem zaradi tega!
Na žalost so rezultati lučinske dirke z neusmiljeno brutalnostjo razkrili trenutno stanje in doseg slovenskega gorskohitrostnega avtomobilizma. Nič boljše ne bo v Ilirski Bistrici, ko bomo znova gledali bogate tujce, kako pometajo z nami – tudi tisti, ki smo jih nekoč z lahkoto premagovali.
Vendarle, glavo gor! Borba se nadaljuje in bo znova prišel čas, ko se jih bomo lotili – z enakopravnimi dirkalniki in vso srčnostjo, ki jo premoremo. Ni vse v denarju in dirkalni tehniki. Tudi pogum velja!
In v Lučinah se da voziti hitreje od dveh minut!
P. S. Zahvala za izvrstno športno prireditev, ki iz leta v leto privablja večje število dirkačev in gledalcev gre organizatorju AMD Zvezdi in celotni Poljanski dolini, ki nas je izvrstno dočakala in v katero se vedno z veseljem znova vračamo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja