Ilirska nikoli ne razočara! Najpomembnejša letošnja začimba ob izvrstni ponudbi dirkaških 'jedi' za vse okuse je bila vrhunska organizacija – pod okriljem AŠ 2005 in taktirko Ferda Poberžnika.
Upravičeno (vsaj mislim) sem najbolj kritičen do organizatorjev domačih dirk in krovne zveze za avtošport. Upravičeno (ali ne) so mi neštetokrat potegnili živec z birokracijo, neživljenjskimi odločitvami, nefleksibilnostjo, netransparentnostjo ... Tako kot ne skoparim s kritikami, nisem skop niti s pohvalami. Po Ilirski 2016 pa sem (upravičeno) ponosen na svojo zvezo!
Spraviti pod streho tako veliko športno prireditev ni mačji kašelj. Da niti ne govorim o finančnih in drugačnih težavah, ki se začnejo takoj po končani dirki in se vlečejo vse leto – do začetka naslednje. Seveda, dirkači (tudi gledalci in poslovni partnerji) večine težav, s katerimi se borijo organizatorji, ne vidimo. In to, kako uspešno jih skrivajo pred nami, je definicija dobre ali slabe organizacije. V soboto zjutraj, ko zagrmijo dirkalni motorji, mora vse teči kot podmazano. In letos je, morda celo najbolje do zdaj.
Češnja na letošnji bistriški dirkaški torti pa je bil izjemen dvoboj za naslov evropskega prvaka, ki je (spet) romal v Firence. Simone Faggioli je z izjemno drzno potezo, vrnitvijo v Osello, v neposrednem boju premagal Merlija in obranil naslov že dirko pred koncem sezone. Epsko!
Nič manj epske niso moje napake, ki se kar množijo. Neumnost odstopa v Ilirski Bistrici, po predstavi, ki ni vredna omembe, je nekoliko razumljiva v kontekstu učnega leta z novim dirkalnikom, a tudi to je le opravičilo za silo. Razum mi pove, da mi letos najbolj primanjkuje potrpljenja, vendar dirkaško srce hoče veliko več!
Lahko obrnem vse skupaj na tisto pozitivno, svetlejšo plat: še verjamem, da ima novi dirkalnik dober potencial; v njem se počutim odlično in zelo hitro sem se ga navadil – ko 'shodi', bova zelo hitra ... Do takrat pa me čaka še nekaj (upam čim manj) grenkih pilul.
Vsekakor je počasi čas, da začnem razmišljati o Ilirski 2017. Še prehitro bo tu!