Priznanja

Debate na temo razdeljevanja priznanj AŠ 2005 se po navadi razživijo post festum – po opravljenem delu na Večeru prvakov, ko poleg nespornih prvakov svoje plakete dobijo sodniki, organizatorji, tehnični komisarji, novinarji in drugi, ki so na takšen ali drugačen način prisotni v avtošportu. Seveda, najbolj anticipirane so debate o najbolj prestižni lovoriki – vozniku leta. Ne spomnim se leta, da ne bi to priznanje šlo v napačne roke!!! Vedno je bil nekdo, ki bi ga bil bolj vreden kot razglašeni voznik!!! Ker slovenščina ne premore interpunkcijskega ločila za sarkazem, sem ga (sarkazem) v prejšnjih dveh stavkih označil s tremi klicaji.

Če odmislim gostilniške debate, nevoščljivost, zavist in druge mavrične značilnosti nacionalnega značaja, ostaja prijetna prireditev v organizaciji Zveza za avto šport, ki konec vsakega novembra še zadnjič v koledarskem letu zbere pod isto streho večino tistih, ki tvorijo slovensko avtošportno sceno. Seveda v senci najbolj zaželenega priznanja – naslova voznik leta, ki je letos zasluženo šlo v roke Patrika Zajelšnika – in v senci zmagovalcev posameznih državnih prvenstev je še nekaj kategorij priznanj za tiste akterje iz sence.

Morda se bodo bežnim spremljevalcem avtomobilskega športa nekatera priznanja, kot so za najboljšega sodnika, sekretarja dirke, direktorja dirke, časomerilca, zdela nepomembna, ampak vsi bolj vpleteni veste, da si jih ti ljudje še kako zaslužijo in da so nepogrešljivi na svojih funkcijah. In tudi na tem področju so letošnja priznanja romala v prave roke.

Enako lahko povem tudi za sedem novinarskih kolegov, dobitnikov priznanja za prizadevno delo na področju avtošporta, na čelu z Aljošo Mrakom. Najmanj si ga zasluži osmi med njimi, to je ‒ jaz! Jasno, zvezi sem hvaležen za priznanje, vem pa, da je bil na novinarskem področju moj prispevek bolj skromen.

Kakorkoli že, z Večerom prvakov se je končala še ena sezona domačega avtošporta. Tako kot je vedno bilo in kot vedno bo, zgodovino so pisali tudi poraženci!