Še vrabci čivkajo, da je avtomobilizem moštveni šport. In prekleto res je! Čeprav samo eden v moštvu vrti volan in (bolj ali manj) tišči plin, so zasluge za (ne)uspeh tudi v rokah tistih, ki požrtvovalno garajo v senci.
Še sanja se vam ne, kako težko je dobiti dobrega mehanika za dirkalnik. Ali so predragi, ali so 'prepametni', ali so naveličani, ali so neresni, ali se jim preprosto ne da ... Najpogosteje pa niso pripravljeni deliti dirkaške usode: naporni vikendi, potovanja, slaba hrana, slaba volja ob porazih, pomanjkanje denarja, dirkaška egocentričnost. Popolnoma jih razumem!
A za dirkaškega mehanika ni najpomembneje, da je zares dober mehanik. Bolj pomembno je, da ljubi dirke, da je s srcem ob dirkalniku in dirkaču ne glede na vse. V dobrem in slabem. Vem, da se sliši patetično, kar verjetno tudi je, ampak je čista resnica!
Letos sem nehote dobil svoje sanjsko moštvo. Še marca nisem vedel, kdo me bo spremljal na dirkah in kdo bo 'šraufal' dirkalnik, potem pa sta vskočila profesionalna sinova in profi sin/nečak – vsi trije druga generacija dirkaških družin. Kaj češ lepšega?!
Torej, krmilo moštva je prevzel Andrej Japelj (nečak Dušana Djaniša, sin Anke Japelj), sloviti tehnični komisar AŠ 2005, ki je v prostem času izšolal Jureta Jana (sin legende slovenskega avtomobilizma, žal pokojnega, Ronana Jana) in Urbana Šurka, sina že živeče legende Silvana Šurka Profija, ki še do pred kratkim v takšni ali drugačni vlogi ni zamudil nobene domače dirke.
Mladca (Jure in Urban) sta se zelo izkazala še pred sezono, iz dirke v dirko pa je šlo vse bolje. Že po nekaj dirkah sem jim nehal gledati pod prste in se s popolnim zaupanjem usedel v dirkalnik, prepričan, da so vse opravili tako, kot je treba. In so! Z izkušnjami se je krepil tudi ekipni duh in njihova predanost ter požrtvovalnost me je iskreno navdušila. Tako kot sem sam verjel v svojo ekipo, tako je tudi ona verjela vame – tudi ko ni šlo po načrtih in tudi ko sem razočaran ali jezen prihajal nazaj v bokse (kar je letos zelo pogosto). Zato le: hvala, Japi, Jure in Urban! Upam, da bomo tudi v prihodnji sezoni sanjsko moštvo.
P. S. Po neuradnih informacijah (a zanesljivih) bo letošnje priznanje AŠ 2005 za prispevek k razvoju avtošporta v Sloveniji posthumno prejel Dušan Djaniš. Izjemno lepa gesta. Vsekakor nekoliko zapoznela, pa vendarle. Slišim (in vidim) Dušanov odziv: »Bolje pozno kot nikoli! Saj je vseeno, ne jamraj!«
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del