Zakaj je reli vodilna in najbolj priljubljena panoga avtomobilističnega športa v Sloveniji, je vprašanje, na katero ne najdem pravega odgovora že dolga desetletja. Celo v podzavesti Slovencev je, da je vsako avtomobilsko dirkanje – reli!
Tudi v bivši skupni državi je bil reli doma prav v Sloveniji. Tu je ostalo največ naslovov državnih prvakov, tu je rojenih največ dirkaških legend: Kuzmič, Pušnik, Vidic, Milavec, Zonta, Zrnec, Lulik ... Krožne, ali kot smo jim včasih rekli, cestne hitrostne dirke so bile zabava južnjakov, medtem ko so bile gorske, ki vsaj malo dišijo po reliju, nekakšen posvojenček, ki se je le (počasi) udomačil tudi pri nas.
Seveda, na globalni in evropski ravni reli še zdaleč ni takšen fetiš kot v Sloveniji. Tam absolutno kraljujejo krožne dirke, ki so tudi nosilec tehnološkega razvoja, valilnica mladih talentov in edina pot v avtomobilske višave – do končne postaje, kraljevske formule 1.
Dolgoletna prizadevanja obeh slovenskih avtomobilskih zvez, nekoč AMZS in zdaj AŠ 2005, ter posameznikov, ki so dosegali tudi izjemne mednarodne uspehe (Šuster in Božič), da povzdignejo to panogo, so spodletela. Ta trenutek celo kaže, da v letu 2012 sploh ne bo razpisano državno prvenstvo!
To je zadnjih nekaj let slonelo na entuziastičnih prsih (natančneje: na grbi!) Mira Marinška, ki je s svojo ekipo Lema Racing zapolnjeval dve tretjini klavrne startne vrste. A včasih ves entuziazem tega sveta ni dovolj za boj z mlini na veter. Pomanjkanje dirkaškega objekta, bogokletna in fantazijska že sama misel na ulične dirke (pa Ljubljana ni Monte Carlo, Toronto, Melbourne, Pau ali, bog ne daj, Macao!), medijski molk, ki spremlja neko 'brezvezno vožnjo v krogu', neuspešni in prezreti poskusi posameznikov za preboj na svetovno sceno (Rotar) – vse to so dejstva, ki prihodnost te panoge avtomobilskega športa barvajo samo z eno barvo: zelo črno!
Pomagali niso niti svetovno prvenstvo turnih avtomobilov, ki smo ga pred leti gostili na edinem kvazi dirkališču v zgodovini Slovenije, niti ljubljanski spektakel z začetka devetdesetih s svetovnima zvezdnikoma (Johnnyjem Ceccotom, Joachimom Winkelhockom), niti generacije uspešnih slovenskih kartistov, ki poniknejo neznano kam po koncu kratke, otroške kariere.
Če upate, da boste dobili odgovor na vprašanje, kako naprej, vas bom razočaral. Preprosto ne vem. Verjetno bi pomagala Petrolija v Lendavi, Pipistrelring v Ajdovščini, velika nagrada Ljubljane s startom na Šubičevi, Telekomdrom med Brnčičevo in Savo ter Stautring v Krškem. Morda pa bi bilo dovolj le preimenovanje panoge (no, vse genialne ideje so preproste!): krožnohitrostni reli!
P. S.: Hrvatje že gradijo drugo dirkališče v okolici Zagreba. Ni kaj, maloštevilni kolegi pistaši, pogledati je treba čez planke!
Vladimir Stankovič