»Lahko povem vsem tistim, ki se navdušujejo za dirke – za volanom ali pa na tribuni – da ima uspeh tudi svojo skrito stran, da ima medalja dve plati, in tista skrita stran je polna dvomov, prikritega strahu in tesnobe, omahovanja in malodušja, polna je odpovedovanja in drobnih človeških slabosti.
Ne gre dramatizirati: tako je življenje tistih, ki dirkajo. Seveda so v tem življenju tudi trenutki veselja ob zmagah, omamnega občutka, da si najboljši, tu so tudi nagrade, članki, klicanje navdušene množice. Hitrost daje občutek, da si živ, vse bolj živ.
Toda skrito stran medalje bolj kot dirkači poznajo njihove žene. Morali bi jih videti, kako živčne in zaskrbljene tavajo po boksih ob dirkalni stezi, kako opazujejo delo mehanikov, kako na njihovih obrazih lovijo izraze, iz katerih bi lahko sklepale, ali je na dirkalni stezi kaj narobe. V tistih trenutkih vsaka od teh žensk postane hkrati žena, sestra, ljubica, hči in mogoče tudi mati tistega, ki drvi po stezi.
In kaj naj rečem o mehanikih? Občudujem te ljudi v kombinezonih, ki so bili vselej pripravljeni, da v nekaj minutah ali pa tudi v nekaj sekundah popravijo moj avtomobil. Hvaležen sem jim, saj so bili prav oni v veliki meri zaslužni za moje uspehe.
Zelo se motijo tisti, ki mislijo, da dirkati pomeni samo pritiskati na plin. Med dirko moraš predvsem delati z glavo in pri tem uporabiti prav vse, kar veš o avtomobilu in njegovem motorju. Res, tudi brez poguma ne gre: toda to mora biti razumen pogum, ne pa samo podzavestna želja, da bi bil za vsako ceno prvi. Če bi ljudje za volanom – to velja enako za razkošne športne avtomobile kot za mlekarski tovornjak – nekoliko napeli svoje možgane in poskušali natanko predvideti, kako se bo v naslednjih trenutkih obnašal njihov avtomobil, bi bilo veliko manj prometnih nesreč.
Avtomobilizem je predvsem šola poštenosti in tovarištva. Ko se ubije dirkač, se vsi njegovi tovariši čutijo sokrive, čeprav niso imeli prav ničesar z nesrečo. Nesmiseln občutek, seveda, toda globoko zasidran nekje v podzavesti: ko dirkamo, nenehno podiramo meje, in čeprav uživamo, se hkrati zavedamo, da nenehno izzivamo smrt. Izzivanje vseh, ki ga potem nekdo zares plača z življenjem.«
Iz knjige (avtobiografija) Življenje s 300 kilometri na uro. Juan Manuel Fangio, Knjižnica za avtomobiliste, revija Avto, Ljubljana, 1971.
P. S.: Pod besede legendarnega Fangia, ki sem jih prepisal iz njegove avtobiografije, se lahko podpišem. Ali so ta romantična leta dirkanja res le preteklost? Ne želim verjeti v to.
Vladimir Stankovič
DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja