Komunalne reči so po težavnosti dojemanja vsakdanjega človeka verjetno takoj za gradbenimi in veliko pred posebno ter splošno teorijo relativnosti. To, da pridejo vodovodarji, razkopljejo cesto, 'poštimajo', kar je za 'poštimati', zasujejo, položijo asfalt, kmalu za njimi pa pridejo poštarji in obnovijo cel postopek, menda ni jasno nikomur, razen omenjenim.
Čudi me, da ni bilo nikjer zaslediti nikakršnega gneva, ko so cestarji položili asfalt na avtomobilski cesti pred Sežano, potem pa takoj za njimi prišli gradbinci, jo razkopali in postavili hišice za cestninjenje.
To pomeni dvoje: potrjuje zgornjo tezo o neusklajenosti komunalnih del v Sloveniji in dodaja opeko k tezi, da se tudi naša vlada ne zna dolgoročno odločiti o tako marginalnih zadevah, kot je način pobiranja cestnine na avtomobilskih cestah. Kako naj ji potem zaupamo zdravstvo, pokojninsko varstvo in podobne reči?
Ampak za nazaj ni smiselno biti general, je pa tole lep uvod. Medtem smo namreč prešli na vinjetni način plačevanja širokih cest (ker ne gre le za avtoceste! ) in nenadoma je cel kup hišic za cestninjenje odveč. Nepotrebna šara. Res je, podobno je tudi s policijskimi in carinskimi hišicami ob meji, ampak prvič, te tam stoje od leta 1945, in drugič, človek nikoli ne ve, morda se pa splašimo in zbežimo iz Evrope v pravljični svet, kot ga poznata Švica in Monako.
Ampak cestninske hišice so pa res odveč. V tem trenutku, ko je ravno glavna turistična sezona, so ovira številnim, ki so na cesti malce zmedeni (videl sem Italijana z vinjeto, ko je hotel še na cestninski postaji plačati cestnino), na vsak način pa najmanj ubije ritem prometa, ki je že tako gost, v najslabšem primeru pa tam kljub prostemu prehodu nastajajo zastoji.
Italijani so nedavno končali obvoznico okrog Mester (pri Benetkah); resda kakih 15 let prepozno, a zdaj je tu. In v naslednjem hipu so stroje premestili na zdaj nepotrebne cestninske postaje: mimo njih so asfaltirali zasilen obvoz, da promet poteka dvopasovno in nemoteno, hišice pa pridno odstranjujejo.
Sta pa še dva vidika, ki še zdaleč nista zanemarljiva. Prvi je vojaški: še dobro se spomnim, kako nas je agresor '91. napadel od znotraj, in ker so menda te hišice zatemeljirane do Kitajske, so lahko skoraj nepremostljiva ovira tankom, na primer če pride do vojaškega udara ali če nas napadejo Hrvati, ker nas imajo dovolj zaradi Piranskega zaliva.
Drugi je vsakdanji, prometni, policijski. Po znanem in vsesplošno priznanem dejstvu, ki je postal že aksiom, namreč da hitrost ubija, so te hišice eno najlepših legel puškarjev. Njihove puške sicer ne streljajo masnih delcev, ampak le svetijo, ta lepa rdeča svetloba pa marsikoga stane precej evrov, če se pred hišico pelje več kot 60 kilometrov na uro.
Lepo.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere