Kolumna: Marko RadmilovičKratka zgodovina avtomehaništva

Možje se radi hvalimo s poznavanjem avtomobilske zgodovine. Z zgodovino posameznih znamk, tehnologij, take stvari. Ampak s čimer bi se res morali ukvarjati in kar pozna res malo navdušencev, je zgodovina popravil avtomobilov. Če povemo psevdofilozofsko: avtomobil je ideal, njegovo popravilo pa je realnost.

15. 10. 2021

In v pomankanju poznavanja zgodovine avtomehaništva se danes odpravljamo na to nenavadno potovanje. Kajti z desetletji razvoja se je ceh avtomehanikov po pomenu in vlogi že povsem približal cehu izdelovalcev avtomobilov. In ga v mnogočem tudi prehitel.

Če prenehamo okolišiti in se posvetimo srčiki avtomehaništva, ki je – avtomehanična ura. Koliko velja ura dela v avtomehanični delavnici? Kot rečeno, ne poznam zgodovinskega razvoja, a avtomehanična ura je nekaj najdragocenejšega, kar premorejo storitvene dejavnosti tega žalostnega planeta. Nihče se ne more približati avtomehanični uri. Ne profesorji klavirja, ne fasaderji, ne računalniški inženirji, ne srčni kirurgi … Avtomehanik s svojo uro trdno sedi v sedlu dejavnosti, ki se plačujejo s časovno enoto. Morebiti ima konkurenco pri kateri od dejavnosti, ki se merijo v kvadratnih metrih, a to je že neka povsem druga zgodba.

Zadnje tedne preživljam v naši stari prestolnici, na Dunaju. Tam občudujem popolno mestno mobilnost, lepe avtomobile, težave s parkiranjem in podobne fenomene sodobnega velemesta. Ob tem se srečujem tudi z domačini, se pravi z Avstrijci. Vsako jutro ob devetih se nas skupina dobi na kavi.

Nekega jutra pride eden teh mož na kavo z očitno bledico na obrazu. Avstrijci so že tako bolj bledolični, a mož je izstopal iz povprečja.
In pove zgodbo.

Vozi avtomobil prestižne nemške znamke. Na katerem se mu na lepem prižge lučka za motor. V trenutku razumem njegovo grozo. Izmed vseh lučk, opozoril in posrednih signalov v sodobnem avtomobilu, je lučka za motor najbolj zlovešča. Včasih sem vozil avtomobil, ki se mu je lučka za motor prižgala, vedno ko sem vtaknil ključ v ključavnico in vedno sem s strahom opazoval in se spraševal, ali bo izginila, ko bo motor stekel. Kakorkoli; možu se je prižgal ta nesrečni simbol bloka motorja, obarvan v rdeče. Nekaj, česar ne pričakuješ od nemškega avtomobila prestižne znamke.

Ker so lastniki teh avtomobilov, še sploh, če so Avstrijci, strahotni legalisti, se je odpravil na uradni, pooblaščeni servis. Jasno, da ne greš v predmestje, za neko šupo zaupat avto lokalni mulariji.

Lepo so ga sprejeli, mu dali zastonjsko kavo, v laboratorijsko čistem okolju je počakal nekaj minut, da su mu sporočili, kako bo avto moral pustiti na opazovanju. Ker, s pojavom elektronike v avtomobilih in z novim poklicem »mehatronik«, so tudi mehaniki povzeli medicinsko izrazoslovje. Včasih smo rekli, da je avtomobil »crknil«, danes imajo na razpolago »diagnostiko«!

Dajo mu nadomestni avtomobil. Iste prestižne nemške znamke. Ki ga uporablja kar nekaj dni, ko ga pokličejo, da je njegov avtomobil popravljen. Gentleman na servisu ne vpraša, kaj je bilo narobe, ker na takšnem avtomobilu ne bi smelo nikoli biti nič narobe – še najmanj se spodobi, da sveti lučka za motor – zato prevzame račun in se sesede.

Povedano na hitro. V Sloveniji bi lahko za tisti zapitek kupil nekaj let rabljen avto. Še najbolj pa ga je »ubila« cena avtomehanikove ure. 120 evrov na uro so vrednotili svoj poseg, kar pa je celo za našo sosedo, v kateri ob cedečem se medu in mleku vlada blagostanje, občutno preveč. Plačal je in prišel na jutranjo kavo, obdarjen z nezdravo bledico.

Skrivnost avtomehanične ure je bila tisti teden večkrat na tapeti. Ali je trik v izjemno zapletenih diagnostičnih orodjih, nasadnih ključih, ki ustrezajo vijakom le te znamke, poznavanju tehnoloških posebnosti avtomobila, ki se na okultnih srečanjih predajajo od snovalcev do mehanikov, ali pa je posredi enostavna požrešnost, ki si jo lahko privoščijo, ko na pooblaščen servis vežejo veljavnost garancije …

Kakorkoli; konec tedna je možak prišel na kavo povsem rdeč v obraz. Bledica je izginila, razganjalo ga je od energije in intenzivnega čustvovanja. V izrazju pravljic bi se reklo, da je kar »pihal od jeze«!
»Rdeča lučka za motor se je ponovno prižgala!«