Vse ima svoje meje, pravijo. Ampak zgodba o ubogem bednem krožišču (oziroma križišču) Tomačevo je šla čez vse meje dobrega okusa.
Teh nekaj metrov asfalta, speljanega malce v levo, tako nepomembnega, da ne pelje nikamor, ampak se vedno vrne na izhodiščno točko (vsaj običajno), je kar naenkrat (vsaj glede na poročanje nekaterih bolj gledanih in branih medijev) postalo nacionalni vozniški problem številka ena. A ne gre za nič drugega kot nekaj asfalta, nekaj črt in nekaj semaforjev.
Vse, kar je na tem kosu ceste treba vedeti, je:
– kam želimo iti, in
– da rdeča luč na semaforju pomeni ustavi, zelena pa pelji.
To je vse. Nobenih komplikacij, nobene umetnosti, dovolj preprosto ne le za osnovnošolce, temveč tudi za predšolske otroke. In vendar nekateri mediji že nekaj časa poskušajo ustvariti (javno) mnenje, da je to tomačevsko križišče (ali semaforizirano krožišče, če tako hočete) smrtna past, meka avtoličarjev in avtokleparjev, verjetno pa tudi glavni krivec za recesijo, nevihte in sosedovo pretepanje žene . .
Ob tem je še toliko bolj žalostno, da taistim medijem v svoje bedarije uspe pritegniti samozvane prometne strokovnjake (med drugim tudi takšne, ki naj bi svežim voznikom vcepljali vozniško znanje), ki s svojimi 'strokovnimi' komentarji psihozo le še povečujejo.
Čisto vseeno je namreč, ali je tomačevski kos asfalta križišče, krožišče ali vesoljsko vzletišče. Vse, kar morate vedeti o njem, je le to, da se pred njim razvrstite na pas, ki pelje v želeno smer, in da je treba na rdeči ustaviti. To je vse. Bolj preprosto ne more biti. Kdor tega ne zmore, naj raje ostane doma, vozniško dovoljenje pa kar po pošti vrne na upravno enoto. In povsem enako velja za vse tiste, ki iz tega kosa ceste delajo znanost – pa tudi za tiste, ki so imeli prste zraven pri načrtovanju.
Prepoved menjavanja pasov je namreč ne le nepotrebna, ampak bedasta. Voznik ob zgrešenem izvozu (kar je čisto mogoče tudi ob sicer pravilni vožnji) namreč ne more narediti še enega kroga, ampak je na naslednjem izvozu križišče prisiljen zapustiti. Menjavanje pasov bi bilo treba dopustiti vsaj v levo. Do takrat pa tistim, ki zgrešijo izhod, svetujem, da polno črto na tleh enostavno ignorirajo in (seveda premišljeno in varno) zamenjajo pas, da bodo prišli nazaj do želenega izhoda.
P. S.: Še namig vsem, ki trdijo, da je to križišče nekakšna posebnost: zapeljite se, no, čez mejo. Pretekli teden sem jih samo v okolici Münchna prevozil lepo število (pa v nobenem ni bilo ne zmede, ne nesreč, ne prepovedi menjavanja pasov). Evropa pa je veliko, veliko večja.
Dušan Lukič, odgovorni urednik