Krožni promet

Slovenske navigacijske naprave omenjajo krožišče, angleško govoreče 'roundabout', vsi pa vemo, za kaj gre. Čudovit izum, ki omogoča pretok dveh ali več (če površina ni omejena, je število stikajočih se cest poljubno) cest brez uporabe semaforja in pri kolikor toliko tekočem pretoku avtomobilov tudi pri večjih gnečah.

10. 4. 2010

A, kot vedno, zadržki. Pri nas smo zadnja leta povzeli evforijo gradnje teh krogov po Francozih, beseda evforija pa je povsem umestna, saj jih dobivamo tudi tam, kjer niso povsem potrebni. Če je prometa razumno malo, je krožišče moteči element, ki zmanjšuje hitrost gibanja, zaradi zaviranja in pospeševanja pa povečuje porabo goriva in izpust ogljikovega dioksida.

Praksa kaže, da je krožišče (in njegova logika gibanja) vsem jasno le, če je v njem le en prometni pas. Že če sta dva, nastane problem, ki se kaže v prirejanju pravil posameznih voznikov in v izkazovanju jeze na najrazličnejše načine drugih.

Končno besedo imajo seveda policaji, sodniki za prekrške in delno zavarovalnice, debate na to temo pa so vedno vroče. Nikakor nočem sugerirati pravil, ker ne spadam v nobeno od zgoraj navedenih skupin, lahko pa dam nekaj tehničnih iztočnic v razmislek.

Najbrž se strinjamo, da je krožišče, ne glede na obliko, del ceste. Če ima več pasov, gre pač za večpasovno cesto, ki je zavita v krog in ki ima več odcepov. Če ni drugače zapisano, zanj velja, da imajo vozila v krožišču prednost pred tistimi, ki vanj vstopajo, in če se strinjamo z definicijo, da gre za v krog zavito cesto, velja tudi, da lahko iz njega zapeljemo le z desnega pasu, vanj pa le na desni pas.

Mestne večpasovnice imajo tudi to lastnost, da so si pasovi med seboj enakovredni, torej da ni nujno, da so hitra vozila na levem, počasna pa na desnem pasu (čeprav to pogosto sploh ne bi bilo slabo . . ).

Če vse to velja, potem polovica (tole ni rezultat kake raziskave, je le ocena na oko) voznikov v naši deželici ne ve, kako se v njem kot voznik vesti. Krožišče naj bi pospešilo pretočnost stika dveh ali več cest, stanje s terena pa kaže, da veliko voznikov čaka, da se sprosti levi ali srednji pas, preden zapeljejo vanj. Z drugimi besedami: z desnim niso zadovoljni. Takoj na srednjega ali levega.

Pogosto – glede na dano gostoto prometa – za to potrebujejo več časa, kot so pripravljeni potrpeti vozniki za njim. In to upravičeno. Podobno je v nasprotni smeri. Verjetno gre za isti tip voznikov, ni pa nujno: na vsak način hočejo zapeljati iz krožišča s srednjega oziroma levega prometnega pasu in nesramno izsiljujejo tiste, ki vozijo po desnem pasu.

Promet potem zastaja, živci so napeti, možnost nesreče se poveča, pretočnost zmanjša in čudimo se, kako to, da je v deževnih dneh, ko smo vsi tako in tako malce nejevoljni, promet pa povečan, na cestah takšna gneča stoječih vozil.

Vinko Kernc

vinko.kernc@adriamedia.si