Nobena juha, pravijo, se ne poje tako vroča, kot se skuha. Zato je pri vsakem komentarju, zlasti če je v zraku kakšna graja, vredno počakati, da se zadeva malce poleže.
Nekaj drži: nobena formula (razen v primeru eksaktnih znanosti, ampak tu ne gre za to) ne da povsod enakih rezultatov. Tudi formula o izvedbi krožnega prometa ne.
Da spomnim: krožni promet ali krožišče je tisto križišče, ki zaradi svojih lastnosti odpravlja potrebo po semaforjih. Z drugimi besedami: če se želimo v neki točki sekanja dveh ali več cest tudi pri gostejšem prometu ogniti postavitvi semaforjev, obenem pa omogočiti kolikor toliko znosen tekoč promet, potem zgradimo krožišče.
Za vse, ki ga še niso 'doživeli': nad ljubljansko obvoznico, nekje na njenem severu, je krožišče, kjer ena od pomembnih vpadnic z nadvozom seka obvoznico, krožišče pa omogoča tudi vožnjo na obvoznico in z nje. Odkar je v bližini odprt nov stadion, je krožišče spremenjeno. Na njem so – semaforji.
Nekajkrat sem ga prevozil, in to v različnih urah, nikoli pa takrat, ko je gneča največja. Takrat se ga izogibam. Zamisel izvedbe ni slaba, a terja nekaj malega privajanja, predvsem pa se je treba – tudi ko ni prometa – vsaj na enem semaforju zaradi rdeče luči ustaviti. In s tem je omenjeno krožišče padlo pri prav prvotni ideji – da je promet tekoč in da na njem ni semaforjev.
Vedeti je treba dvoje. Prvič, da je na njem v času gostejšega prometa veliko voznikov, ki se z njim srečajo prvič, ali če že ne prvič, pa vsaj po daljšem času. To so vozniki, ki niso iz Ljubljane. Ti bodo zagotovo zmedeni, tudi če so sicer vešči vožnje, se pravi, da bodo nehote povzročili nekaj zmede. Sebi in drugim. In drugič: ni nujno, da so vsi omenjeni vozniki vešči, prav tako ni nujno, da so vešči tisti, ki so tam pogosteje, torej Ljubljančani, kar naprej pomeni, da je to še en vzrok nepotrebnih zastojev, gneče in izgubljanja živcev.
Smotrno načrtovanje prometa mora v največji meri izključevati vpliv manjše izkušenosti voznikov. Postavljanje krožišča s semaforji na način, ki ga vsaj v Sloveniji (menda) ni, pa tudi v tujini na podobnega nisem naletel, še zdaleč ni smotrna rešitev.
V Parizu, denimo, je Slavolok zmage in pri njem se srečuje šest cest, torej ima 12 krakov, vključno z osempasovno Champ Elysees. O, ja, vsak krak se pred krožiščem končuje s semaforjem, a tam tudi Urugvajec razume, kako reč poteka. Če bi tam postavili semaforje tako kot v Ljubljani, bi župana verjetno vrgli s Slavoloka zmage.
Vinko Kernc