Zunaj sneži kot nad polarnim krogom, pa mi v povezavi s tem ne pade na pamet nič drugega kot to, da sem prav zadovoljen z delom cestarjev, kadar sneži, še zlasti takrat, ko ne plužijo, saj to pomeni manj prometa in več manevrirnega prostora za ugotavljanje meje fizike med gumo in snegom.
Povsem mimo tega pa sem zadnjič razmišljal o tistih grbinah, ki jim rečemo ležeči policaji. Analitično gre zadeva takole. Če jih ni (v mislih imamo seveda mesto, kjer je omejitev 30 ali manj kilometrov na uro, pa naselje s stanovanji, šolami . . ), se tam vozijo ljudje dveh skupin.
V prvi so ljudje, ki razumejo okolico, ki v večini že sama nakazuje, da gre za življenjsko naselje, potem je tam še kak prometni znak, vključno s tistim za omejitev hitrosti. Tisti, ki se zavedajo, da lahko izza drevesa, grmovja ali parkiranega avtomobila v vsakem trenutku stopi otrok ali vsaj pes. Ti ljudje hitrost prilagodijo (po navadi tudi brez vseh znakov) na primerno vrednost.
Potem so tu – k sreči redki – divjaki, ki ne razumejo, da je v predelu mesta (naselja), kjer ljudje živijo, hitrost res nevarna. Ti se požvižgajo in – recimo malce napihnjeno – divjajo.
Potem se nekdo spomni na rešitev z ležečimi policaji in zdaj se pojavijo štiri skupine voznikov.
1. V prvi so tisti, ki so zaradi tega povsem preplašeni in peljejo čez grbine po polžje. Milo rečeno, pretiravajo. Zaradi teh bi bilo bolje, če grbin ne bi bilo.
2. Potem so tisti, ki na 'brezgrbinski' cesti spadajo v prvo skupino, torej ljudje, ki vedo, kako in kaj, ter zato v normalni meri upočasnijo vožnjo. Zaradi teh ni treba postavljati grbin na cesto.
3. Sledi skupina voznikov, ki se je prej peljala (pre)hitro, morda iz čiste nevednosti, površnosti, niso opazili okolice oziroma je niso znali ovrednotiti, zdaj pa zaradi razmišljanja »čakaj, grbine, aja, ljudje ob cesti z veliko verjetnostjo, da bodo na cesti, okej, počasi« res nekoliko upočasnijo. Zaradi teh je bilo morda vredno postaviti grbine.
4. Zadnja skupina so prehitri vozniki. Divjali so prej, zdaj jih morda grbine v njihovi glavi iritirajo v tolikšni meri, da divjajo še bolj – od grbine do grbine. Pri tem seveda močno pospešujejo in močno zavirajo. In ker morajo biti pazljivi, kje natanko se grbina začenja, so zato toliko manj pozorni na cesto in na prostor ob njej. Zaradi teh bi bilo bolje, da grbin ne bi bilo. Že zaradi varnosti, kaj šele zaradi dodatnega izpusta ogljikovega dioksida, smrada zavor . .
Ni nujno, je pa možno, da je zadeva takšna. Živel sneg!
Vinko Kernc