Ljubezen

Ko se stvari dogajajo na drugem koncu sveta, smo do njih zelo prezirljivi, ko pa pridejo v našo bližino, postanemo verjetno kar malce preveč panični. Težko bi rekel, kaj je prav in kaj ne, pa tudi moj namen ni razglabljati o tem. Rad bi izpostavil druge stvari, tiste, ki se tičejo nas in našega dela, ki ga zdaj na neki način ne opravljamo tako, kot bi si ga želeli.
Zaradi narave dela smo avtomobilistični novinarji precej izpostavljeni, predvsem zaradi potovanj. Glavne nevarnosti širjenja okužbe so vsekakor vstopne točke pri koriščenju javnega prometa, v našem primeru letališč. Tudi nekajurno potovanje z letalom je verjetno prej slabo kot dobro. Zato zdaj, ko gledam nazaj, razumem, zakaj je bil odpovedan ženevski avtomobilski salon in zakaj smo se zdaj odločili, da bomo nekaj časa doma in ne bomo potovali nikamor.
A bolj kot vse omenjeno zgoraj bi rad izpostavil dejstvo, da sem bil ob prvi odpovedi žalosten, nikakor ne ravnodušen ali vesel. Ženevski salon nikakor ni več takšen, kot je bil nekoč, pa sem se ga vseeno veselil. Še težje se je bilo odreči potovanjem na predstavitve novih avtomobilov. In da se razumemo, ne zaradi potovanja samega, temveč zaradi avtomobilov.
Več kot očitno je namreč, da v meni in v nas (tudi drugih novinarjih, s katerimi sem se pogovarjal o nastalem primeru) še vedno tli ljubezen. Ljubezen do posla, ki ga opravljamo, in predvsem ljubezen do avtomobilov. Sam sem prvi hip, ko sem izvedel za odpoved, začel premišljevati, kateri avtomobili bodo izpuščeni, pa čeprav so to povsem običajni avtomobili, ki bodo že kmalu pripeljali tudi v Slovenijo. A tisti občutek, ko prvič sedeš nekje daleč stran v povsem nov avto, je še vedno tisto, kar nas žene naprej. In zaradi tega sem sam pri sebi vesel, a hkrati razumem, da je v takšni situaciji vseeno potrebno pametno ukrepanje. Navsezadnje bodo avtomobili počakali, prišli bodo novi in naše službovanje bo potekalo nemoteno naprej. A to, da ljubezen vseeno še tli, je pomembno za vse - za nas, pisce, in predvsem za vas, bralce!