Ker sem opazil, da je pričujoča revija začela raziskovati tudi temne strani mobilnosti, ki so seveda kolesa, dvokolesa in preostale alternativne oblike premikanja, naj na pragu poletja povem zanimivo zgodbo. Šla bo o kolesih, biciklih po domače, peciklih po štajersko.
Pred desetletjem bi bile zgodbe o kolesih v avtomobilski reviji čista blasfemija, a s strpnostjo, fluidnostjo spolov in splošnim razumevanjem smo premagali tudi te pregrade.
Bicikli torej.
Me navdušujejo, kot rekreativca in kot mopedista. Imam dvoje koles, kot se za klenega Slovenca spodobi. Enega za asfaltno cesto in enega za vse drugo … Potem se pojam po svojih najboljših močeh po naši ljubi deželi, preklinjam voznike, ki me hočejo spraviti s cestišča, in si mislim, da bi lahko bil Roglič, če bi vedel o kolesarstvu pred petdesetimi leti to, kar (si domišljam) vem danes. Kakor koli.
Po spletu čudnih naključij sem postal (so)lastnik dveh električnih koles. Čudovitih električnih koles, ki sta ob nakupu veljali toliko kot avto starejšega letnika. Ko nista v komercialni uporabi, ju uporabljamo člani družine. Nekateri bolj, drugi manj pogosto. Eni bolj, drugi manj navdušeno. Sam spadam med slednje. Mačistična poza je enaka kot pri tisočerih mojih sotrpinih: »Dokler bom lahko, bom šel na mišice!«
Akoravno električnemu kolesu priznavam pozitivne in izrazito pozitivne lastnosti – omogočajo rekreacijo in čistejšo mobilnost posameznikom, ki klasičnega kolesa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo več poganjati, in pa omogočajo opraviti izlete, ki za navadne smrtnike niso mogoči ali pa so izvedljivi ob naporih, ko ti švic zakriva pogled na lepote pokrajine. To pa je v glavnem tudi vse.
Zdaj pa …
Oba redna bralca pričujoče rubrike vesta, da z elektriko nisem na ti. Mislim – z električnim pogonom v avtomobilih. Za kolesa sem bil zmeraj prepričan, da je baterija v njih skrajni domet, do katerega naj bi uporabljali električne pogone v prevoznih sredstvih. A očitno ne v mojem primeru!
Zadnjič sva z ženo šla na kolesarski izlet z električnimi kolesi. Ne pretirano daleč, a višinskih metrov je kar nekaj. Njeno kolo je bilo vzorno napolnjeno in pripravljeno, moje šlampasto, polno le do polovice. Od petih črtic sem imel tri polne, med paničnim polnjenjem tik pred odhodom se mi je četrta malo prikazovala.
»Saj bo dovolj,« sem izrekel svojo znamenito električno mantro.
In sva šla. Gor in dol po strminah. Električno kolo ima različne stopnje pomoči baterije. Med najvišjo si praktično na mopedu, z najnižjo kolo komaj premaguje zaradi baterije in ostalega lastno povečano težo.
Začel sem odločno nekje na srednji stopnji in z lagodnim vzpenjanjem občudoval naravo tam, kjer po navadi diham na škrge. Bilo je lepo in više kot sva prihajala, bolj je pastoralna pokrajina kazala svojo poletno izvedbo. A ko sem pogledal na števec, sta mi gravitacija in lastna teža že požrli eno črtico. Ostali sta mi zgolj dve, pot pa je bila še dolga. Zmanjšal sem pomoč na minimum – »Eco režim« – in naenkrat sem bil na navadnem kolesu.
Potil sem se, kakopak, in malo izpod čela opazoval ženo, ki je vsa sveža križarila in razpredala o prelestih poti. Če ne bi bilo pred koncem nerodnega in nepotrebnega spusta, bi mi uspelo. A cesta je šla tragično navzdol, preden se je spet pognala navzgor … Tako sem zadnji klanec, šest kilometrov neprestanega strmega vzpenjanja, napadel z dvema črticama in najnižjo pomočjo. Po kilometru sem ostal z eno črtico, tik pod vrhom, na res strmem klancu, ki vodi do cerkvice in gostilne ob njej, pa sem ostal brez črtic. Kolo se je spremenilo v kup železa in razjahal sem. Vse, kar je prav.
Gostilna in vaški dom nista imela na fasadi nobene vtičnice, kajti božja previdnost mi je naložila spakirati na pot polnilec. Oštirka ni hotela nič slišati o tem, da bi kolo odpeljal v lokal, a čez čas se me je usmilila s podaljškom. Med počitkom sem polnil preklemansko baterijo, in ker je vrnitev skoraj ves čas spust, sem menil, da pridem do doma brez težav.
Zdaj pa ti, bralec, polagam na srce: ko in če si v težavah z baterijo (kakršno koli – avtomobilsko, kolesarsko ali tisto v telefonu), ne eksperimentiraj. V mojem primeru bi to pomenilo – po poti, ki jo poznam, brez oklevanja domov! Ampak sem začel iskati bližnjice (da prihranim energijo v bateriji). Ki so bile na koncu seveda daljšnice in vsaj v dveh primerih so vodile strmo navzgor. Trošil sem dragocene vate in pri vsakem novem zgubljanju sem bil bliže joku …
Pred domom je še zadnji vzpon, kajti obkrožen sem s samimi hribi, kot bi bil doma na Gorenjskem. In tam me je kolo izdalo ali – kot sem se počutil – drugič sem padel pod križem!
S tem, da sem tokrat trmaril, šel na noge in kup mrtvega železa analogno spravil čez.
Domov sem prišel uničen, kot bi bil na turi s klasičnim kolesom, ter se naučil pomembne skrivnosti električnega kolesarstva, ki se v tem segmentu nevarno približa skrivnosti kuhanja fižola.
Če hočeš, da bo užiten, ga daj polniti preko noči!
Preberite še: Razmišljanje Matjaža Korošaka: Končno ...